5 August 2011

Frfotanje

Pri svoji najemodajalki bivam že nekaj let. Ne vem natanko koliko in če sem popolnoma iskren, mi niti ni pretirano mar. Čas teče v velikih odsekih in karkoli daljšega od enega dneva se mi sčasoma zdi nekaj takšnega kot eno leto. To ni pomembno. Ne živim in čas ne teče. To mi ugaja in če le ne bi moja najemodajalka spremenila svojega stališča do stanovalcev, bi z lahkoto preživel vse svoje življenje v sladkem neobstoju. Ampak stvari se spreminjajo in zadnji na svetu sem, ki bi lahko oporekal temu dejstvu.


Moja ljuba najemodajalka se je sredi maja odločila, da ji hotel ne prinaša dovolj dobička in da bo skušala v svoje domovanje pridobiti čim več ljudi, ki bi si bili pripravljeni za bivanje pri njej odtrgati del dohodka. Jaz ji nisem prinašal ničesar, ničesar razen svoje družbe in nikdar nisem pretirano dobro razumel, zakaj se ji zdi to karkoli vredno. Kljub dejstvu, da bivava v kraju, kjer nihče pri zdravi pameti ne bi imel interesa, da se ustavi, se je nekako zgodilo, da si je v kratkem času našla tri nove stanovalce.

Prvi stanovalec ima čudno averzijo do semaforjev. Ko je prvi dan prišel v naše domovanje, je vso noč histerično poskakoval in kričal, ker je skozi okno opazoval semafor na križišču pred hišo in se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da imamo pred seboj slabo razložljivo trojico luči. Razen tega dejstva ni na njem nič posebnega, četudi moram priznati, da ga nisem nikdar pretirano dobro spoznal, ker naju je situacija vedno znova spravila v okolico semaforjev, ali pa nihče od naju ni imel interesa po pogovoru.

Drugi stanovalec izgleda kot slabo poraščen medved. Visok je, mnogo višji od vseh ostalih, ki sem jih v svojem bivanju tukaj videl, in njegov obraz je v veliki meri prekrit z neurejeno črno brado. To mu daje neko čudno avro nepristopnosti in če sem popolnoma iskren, se ga rahlo bojim. Ves čas preživlja v svoji sobi in nikdar nisem zbral poguma, da bi ga obiskal. Nikdar nima obiskov in zdi se mi, da ima stik z ostalimi ljudmi le takrat, ko mu najemodajalka potrka na vrata, da mu prinese hrano ali pobere najemnino.

Bila je tretja oseba, ki se je doselila, tista, ki je radikalno spremenila potek mojega življenja. Morda bi bilo bolje, če ne bi, ampak kar je bilo, je bilo. Ko se je priselila, si je delila sobo s tistim, ki se boji semaforjev. Prva noč ji ni mogla biti lahka. Ne samo, da je pričela novo življenje v vasi, ki je dober približek vic, venomer je morala poslušati tuljenje svojega sostanovalca, ki se ni dal pomiriti njenemu prigovarjanju, da so semaforji neživi objekti, ki avtomatsko, brez lastne volje, po intervalih spreminjajo gorečo luč.

Naslednje jutro, ko je najemodajalka pripravila zajtrk, sta sedela pri sosednji mizi. Medveda, kot vedno kasneje, ni bilo. Nisem si želel poslušati, o čem sta se pogovarjala in nasploh sem se izogibal pogledovanju proti novoprišlekoma, vendar sta govorila dovolj glasno, da mi vsa koncentracija ni mogla pomagati in sem bil deležen védenja o njunem novem dogovoru.
»Poslušaj, če bova živela skupaj,« je rekla, »morava nekaj ukreniti glede tega kričanja.«
Nemo je pokimal v smislu »seveda imaš prav, vendar si težko pomagam« in ona je to prepoznala. »Vsi imamo svoje idiosinhrazije. Ne želim ti odvzeti tega, kar si,« je nadaljevala. »Vendar isto velja zame. In moja idiosinhrazija je med drugim, da potrebujem spanec in občasno nekaj miru. Zato predlagam dogovor.«
Dvignil je obrvi.
»Kaj ko bi se dogovorila za neke vrste urnik?« je vprašala.
»Kaj imaš v mislih?«
»Reciva tako – zadrži svojo agonijo na sode dni v tednu. Na lihe dni pa sprosti tisto, kar te teži. Tako noben od naju ne bo za veliko prikrajšan in morda ti bo dogovor celo pomagal, da se bolje spoznaš s svojim strahom. Misliš, da boš zmogel?«
Počasi je prikimal. »Kateri dan je danes?« je vprašal.
»Torek,« se je rahlo nasmejala.
»Poskusil bom, ničesar pa še ne obljubljam.«
»«Prav,« je odvrnila. »Morda se boš presenetil.«
Potem sta v tišini pila svoj kakav in jedla kruh z maslom.

Čudilo me je dejstvo, da se je on lahko tako kvalitetno držal dogovora. V prvem tednu se je med sodimi dnevi samo enkrat zgodilo, da sem sredi noči slišal zamolkel krik. Še vedno sicer ne razumem, zakaj se je odločil za bivanje v sobi z neposrednim pogledom na semafor, vendar se je očitno situacija zanj precej kvalitetno spreminjala. Videvali se nismo dosti. Prišleki so me pognali v malodušje in najemodajalka je bila toliko prijazna, da mi je ves teden nosila zajtrk v sobo. To ni bilo potrebno, ker v vsakem primeru nisem čutil lakote ali telesne šibkosti.

»Kaj te je tako zmotilo?« me je vprašala tretji dan po njihovem prihodu, ko je, kot vsak dan, ob mraku prišla v mojo sobo na pogovor.
»Ah, ne skrbi,« sem odvrnil. »Situacija se je spremenila. Nelagodno mi je ob ljudeh, ki jih ne poznam. Dokler se ne pomirim s spremembo, bom bolj pasiven.«
»Nikdar mi nisi povedal, kaj te tako močno odbija na neznanih ljudeh.«
»Ničesar nimam povedati. Ne gre za to, da bi me kdorkoli sam po sebi odbijal, bolj nimam želje, da bi moral na kakršenkoli način sodelovati v njihovem življenju. Odbija me dejstvo, da me nihče nikdar ne vpraša, če sem pripravljen sobivati. Če bi me vsi pustili pri miru, bi se jim manj izogibal.«
»Žalosti me, da se počutiš prisiljenega v karkoli.«
»Tako pač je,« sem se poskušal nasmehniti. Potem sva govorila, kako čuden je tisti, ki je vedno zaprt v sobi.

Minilo je devet dni od prihoda novih stanovalcev in tisto noč sem preživel razmišljujoč med poslušanjem kričanja. Nehalo me je motiti in to me je pognalo v priznanje, da sem se na novo situacijo preveč navadil. Prilagodil sem svoje življenje tem pritepencem in to se mi ni zdelo prav. Odločil sem se torej, da bom nadaljeval s svojo standardno rutino in da se ne bom več pustil vreči s tira. Tako sem izpraznil svoj um in vso noč strmel v oranžno svetlobo ulične svetilke, ki je občasno blisnila s kakšno barvo semaforja, in ko se je pričelo daniti, sem zaspal. Ura je morala biti devet, ker mi je najemodajalka nežno potrkala na vrata in me s tem zbudila. Odprl sem ji in videl, da mi je prinesla zajtrk. Zamahnil sem z roko in rekel: »Hvala, ampak danes tega ne bom potreboval.« Četudi je poskušala, ji ni uspelo skriti veselja ob teh besedah in na nek primitiven način me je to zelo pomirilo. Še vedno je bilo vse isto. Brez besed se je obrnila in šla dol po stopnicah. V svoji nočni obleki sem ji sledil do jedilnice.

Za mizo pri oknu sta sedela nova sostanovalca. Zavese so bile zagrnjene, da bi pogled na semafor ne povzročal kričanja. Oba sta se pogovarjala s polnimi usti in se smejala. To me je rahlo zmotilo, vendar sem sedel za svojo standardno mizo in si pričel na kruh mazati maslo. Ničesar ni bilo, kar bi me ta dan priganjalo v karkoli, zato sem razmišljal, kaj naj sploh počnem, da bo čas čim hitreje minil. Nikdar nisem vedel, kaj naj počnem, in nikdar nisem ničesar počel, zato mi je bila ta vrsta razmišljanja blizu in me je veselilo, da sem se spet vrnil v svojo rutino. Ko sem tako pojedel svoje, sem šel v sobo.

Onadva sem uspel do take mere izbrisati iz svojega obstoja, da me je na poti po hodniku neverjetno presenetila nova sostanovalka, ki se je skoraj zaletela v mene in potem hitro pričela z opravičevanjem. Nisem je poslušal, ker me je preveč pritegnil njen obraz. Brez odziva sem nadaljeval s hojo do svoje sobe in tam legel na posteljo ter pričel strmeti v strop. Jasno mi je postalo, da se je s tem vse spremenilo. Morda sem se zato deset dni skrival v sobi. Misli na mesto sem že skorajda popolnoma izgnal iz sebe, in če se je kdaj zgodilo, da sem pričel pomotoma razmišljati o prejšnjem življenju, sem se znal hitro umakniti v pozabo ali praznino. Zdaj to ni bilo več mogoče. Če me je na začetku v preteklost vlekla najemodajalka s svojimi toplimi vprašanji o tem, kdo sem bil, dokler se ni odvadila, sem zdaj živel ob njej, ki me bo venomer opominjala na tisto, kar je bilo. Poznal sem jo, vendar se nisem mogel spomniti od kod. Vedel sem, da moram to vprašanje razrešiti, sicer me bo negotovost venomer silila v brskanje po tistem, česar nočem. Tako sem prvič po nekaj letih ležal na postelji, strmel v strop in razmišljal o svoji preteklosti.

Razen bolečine in nostalgije mi iskanje ni prineslo ničesar oprijemljivega. Občasno sem razmišljal o vlakih in kanalizaciji, vendar so bili to samo odsevi mojega pobega, ki je naknadno definiral vse, za kar mesto stoji. Morda bi moral takrat k svoji najemodajalki, da mi pove, kaj naj storim, vendar me je bilo strah, da bo zagrabila priložnost in se spet vrnila v tisti čas, ko me je spraševala o vsem, kar bi najraje izbrisal. Morda bi bila ljubosumna, morda bi jo veselilo, da sem se ji naposled povsem odprl. Ko bi vedel, da ji lahko povem vse, bi ji, pa sem jo vedno držal na rahli distanci. Moj strah in moja izolacija sta jo kaznovala in četudi sem ji dal jasno vedeti, da ne bom nikdar povsem zasidran v resničnosti, ko se pogovarjam z njo, sem se zagnusil samemu sebi in strop je postal slabše zatočišče kot ponavadi.

Odsotnost kričanja iz sosednje sobe me je zbudila iz zamišljenosti. Odprl sem vrata sobe in pogledal, kaj je botrovalo tej spremembi. Hodnik je bil prazen in slišal sem nova sostanovalca, kako se spodaj pogovarjata. Njuna soba je bila prazna in brez da bi razmišljal o možnih posledicah, sem prijel za kljuko in pogledal, če so vrata odklenjena. Bila so in vstopil sem.

Ob vsaki od obeh postelj je bila nočna omarica in veliko okno z odgrnjenimi zavesami je razkrivalo pogled na križišče. Videl sem, kako sta šla na drugo stran in slišal sem nekaj kričanja. Obe nočni omarici sta bili prazni in soba je delovala sterilno. Odprl sem vrata omare v upanju, da bom lahko tam našel kakršnokoli sled o njeni identiteti. Nisem pričakoval česarkoli, ker sem iz nekega razloga predvideval, da naša vas za ves svet pomeni isto kot zame – zadnjo postajo pobega. Zakaj sem kljub temu prepričanju sploh vstopil v njuno sobo, mi ostaja nerazložljivo. Vendar sem moral imeti srečo, ker me je na polici pričakala slika, ki je pojasnila vse. Nasmejana je držala obraz ob drugem dekletu, ki se je prav tako smejalo. Vlak je naenkrat dobil smisel in spomin se je razgalil.

Kakšno leto preden sem se spremenil, sem se z vlakom vračal iz mesta, kjer sem poskušal dobiti novo službo, in z menoj je v kupeju sedelo neko dekle. Večino časa sem gledal pokrajino skozi okno in občasno pogledoval proti njej in ona je počela isto. Nekajkrat sva se spogledala in se drug drugemu nasmehnila, vendar do čistega konca poti nihče ni rekel ničesar.

»Žal mi je, da te nisem ogovoril na začetku poti,« sem ji rekel, ko se je vlak že približeval končni postaji. V tistih časih sem še čutil željo po povezanosti s soljudmi in to je bilo odkrito obžalovanje. 
Nasmehnila se je. »Meni prav tako. Pot bi bila prijetnejša.«
»Morda bi se lahko kdaj videla, da nadoknadiva ta primanjkljaj?« sem previdno vprašal.
»Lahko bi se,« se je nasmehnila. »V mestu bom ostala kak teden. Na obisku pri družini sem. Pokliči me.« Medtem je iz žepa izvlekla beležko, na list napisala svojo telefonsko številko in mi ga dala v roko.
»Prav, bom,« sem rekel. Vlak je ustavil in izstopila sva. Na peronu je bilo dosti ljudi in neko dekle ji je pomahalo.
»To je moja sestra,« je pojasnila. »Se vidiva?«
»Seveda,« sem odvrnil in pričela se je odmikati. Obstal sem na mestu in opazoval, kako sta se s sestro objeli in odšli.
Moja nova sostanovalka je bila sestra dekleta, ki ga nisem nikdar več videl. Ne vem, zakaj je takrat nisem poklical. Verjetno me je bilo strah ali pa se je dogajalo kaj drugega, kar se mi je zdelo pomembnejše. To odločitev sem obžaloval vse do svojega odhoda, potem pa sem nanjo, kot na vse ostalo, pozabil. Po vseh teh letih nisem pričakoval, da me lahko spomini še vedno pobijejo, vendar se je zgodilo prav to in bilo je, kakor bi imel pod kožo živo srebro. Obstal sem na mestu in poskušal najti dovolj moči, da sliko pospravim nazaj v omaro in se premaknem.

»Pozdravljen, sosed,« sem slišal za svojim hrbtom. Nisem dojel, kaj se je zgodilo in se niti nisem poskušal obrniti. Potem me je roka potrepljala po ramenu. Zdrznil sem se in pogledal nazaj. Za mano je stala moja nova sostanovalka in me z rahlim smehljajem na obrazu opazovala. Ničesar nisem mogel reči, ker sem se počutil preveč krivo. Vdrl sem v njeno življenje in s tem storil prav tisto, kar sem ostalim najbolj očital.
»Verjetno pričakuješ, da te bom vprašala, kaj počneš pred mojo omaro?« je rekla in nisem zaznal ironije v njenem glasu.
»Oprosti mi, nisem se mogel upreti skušnjavi, da ugotovim, ...« sem se hitel pojasnjevati.
»Nisem te vprašala, kaj počneš pred mojo omaro,« se je nasmehnila. »Raje mi povej, zakaj si se me izogibal, odkar živim tu.«
»Nisem se izogibal tebe,« sem nelagodno odgovoril. »Gre za to, da ne maram ljudi, in ste vi novoprišleki spremenili mojo situacijo. Potreboval sem nekaj časa, da se privadim.«
Prikimala je. »Se me spomniš?«
Njeno vprašanje je bilo na mestu, vendar sem si želel, da ne bi vedela zame. Njena sestra ji ni mogla o meni povedati nič dobrega, ker sem se izneveril svoji obljubi.
»Najprej se te nisem,« sem priznal. »Zato sem prišel v tvojo sobo, da ugotovim, od kod si mi tako znana.«
»Razumem. Moja sestra te je prevečkrat omenila, da bi pozabila nate.«
»Kaj ti je povedala o meni?« sem vprašal.
»Oh, nič takega. Samo povedala mi je, da sta se takrat malo pogovarjala na vlaku in da je potem nisi poklical.«
»Ne vem, zakaj je nisem,« sem s sramom rekel. »Če bi bil še vedno v mestu, bi se ji opravičil. Takrat sem bil drug človek, ampak ničesar slabega nisem imel v mislih. Upam, da mi ne zameriš.«
»Ne, ne,« mi je odgovorila, »ničesar ti nimam zameriti. Tisto je bilo pred mnogo časa  in ni povezano z mano.« Ob teh besedah mi je odleglo in počutil sem se opogumljenega.
»Zakaj si tukaj?« Vprašanje ni imelo nobenega smisla. Ljudje mi ne bi smeli vzbujati zanimanja. Bil sem samo jaz. In zakaj naj bi bilo to sploh pomembno? Zdaj je bila tukaj, njene preteklosti ni bilo več. Morda sem želel potrditev, da drugi dojemajo našo vas na isti način kot jaz. Ampak če je bilo tako, zakaj bi imela sliko sebe in svoje sestre?
Nakremžila se je. »Ni pomembno.«
»Morda imaš prav,« sem odvrnil. »Ampak v vsakem primeru mi ne želiš povedati in to je v redu.« S svojim odgovorim mi je potrdila, da je zbežala. Še vedno je ostajalo vprašanje slike, vendar sem ga odrinil na stran in poskušal mirno nadaljevati pogovor. »Od kod poznaš svojega sostanovalca?«
»Oh, srečala sta se tukaj v avli. Oba sva želela sobo in zdelo se nama je, da je bolje živeti s kom drugim kot v samoti.«
»Ne vem, če se strinjam s tem,« sem odgovoril. »Ampak sliši se povsem legitimno.«
»Ti torej živiš sam? Malce me spominjaš na tistega, ki se je priselil v sobo na drugi strani hodnika.«
»Res?« To mi ni bilo všeč. »Mislim, da si me rahlo užalila.«
»Zakaj?« je vprašala. »Oba sta ves čas v sobi in oba delujeta, kot da nočeta nobenega stika s soljudmi. Meni se to zdi precej velika podobnost.«
»Razumem, kaj želiš povedati,« sem odgovoril. »Ampak prepričan sem, da obstaja razlika. Njega se bojim, sebe se ne.«
»Ker se poznaš. Če bi poznal njega, bi se ti gotovo zdel v redu.«
»Ga poznaš ti?«
»Ne,« se je nasmehnila. »Ampak tudi tebe ne, torej sta približno na istem.«
Ne vem, kaj je bilo na njej, ampak na nek nepojmljiv način je v meni zbudila željo po razumevanju še koga razen sebe. To je težka dejavnost, morda sem se ji zato izogibal. Vsekakor bi bilo lažje, če je ne bi nikdar spoznal. Ampak zgodilo se je, kar se je zgodilo in moja rutina je bila porušena.
»Kako dolgo boš ostala?« sem jo vprašal.
»Za vedno,« je odgovorila in pogledala proti oknu.
»Razumem,« sem odvrnil. Nekdo je potisnil vrata v sobo. Oba sva pogledala za koga gre in bil je njen sostanovalec. Z bežnim začudenjem me je pogledal. Verjetno ni pričakoval, da me bo kadarkoli videl tukaj.
»Pozdravljen,« sem rekel.
»Tudi ti,« je odzdravil. »Kako to, da si prišel? Nisem si mislil, da bi naju rad poznal.«
Ona je vskočila namesto mene. »Malce je vohunil za mano.«
Njen odgovor mi ni ugajal, ampak bila je resnica in nisem mogel dati nikakršne apologije. On se je zasmejal in mi dal s tem vedeti, da moje početje odobrava. Oddahnil sem si. Začenjal sem se počutiti dovolj domače, da sem ga skoraj vprašal, kaj ima s semaforji, pa sem si raje premislil, ko mi je postalo jasno, da sva drug z drugim spregovorila manj kot dvajset besed. Nelagodno sem se prestopil na mestu.
»Mislim, da vaju bom pustil sama,« sem rekel. Prikimala sta. Šel sem skozi odprta vrata v svojo sobo in legel na posteljo.

V prihodnjih dneh sem začel hoditi na zajtrk brez težav in enkrat se je celo zgodilo, da sem sedel z njima, vendar mi mešanje hrane in pogovora ni blizu, zato sem to početje naslednje jutro opustil. Ni bilo videti, da sta jezna name. Rad bi si domišljal, da sta razumela.


Bil je devetnajsti dan njunega bivanja v vasi. Doslej smo se na dan morda pogovarjali po največ pet minut in vse je bilo zreducirano na vljudnosti. Mojim strahovom navkljub je bivanje vnovič postalo rutinsko. Ničesar več ni bilo, kar bi mi prebujalo spomin na preteklost. Edina uganka je še vedno ostajala slika, vendar se je tudi to v mojem umu pojavilo morda trikrat na dan in dovolj izurjen sem bil v potlačevanju, da mi ni povzročalo preglavic. Tistega dne sem po zajtrku šel v sobo. Namenil sem se preležati ves dan, morda tudi malce spati. Tega mi ni nikdar dovolj. Venomer sem zaspan in brez moči, da bi karkoli počel. Tako sem legel na posteljo, se zastrmel v strop in pustil svoji zavesti, da se je umaknila.

Ne vem, koliko časa je preteklo. Ni še bilo temno in sivo-rumena svetloba je vstopala skozi okno ob zvoku blagega prša. Zvit v klobčič sem odprl oči. Okrog pasu me je držala roka in na hrbtu sem čutil toploto. Prijel sem jo za dlan in jo umaknil, potem pa sem se v postelji obrnil. Videl sem njen obraz in njene oči so sledile mojim.
»Dobro jutro,« se je nasmehnila.
Ničesar nisem mogel odgovoriti. Ni šlo za to, da mi njena prisotnost ne bi ugajala ali da bi me na kakršenkoli način presenečala. Pravzaprav je bilo, kakor da bi bila njena odsotnost v nasprotju z naravnim stanjem svetu. Samo obrnil sem se na mestu in dal njeno roko spet okoli svojega pasu. Začutil sem, da se je stisnila bližje k meni. Zaprl sem oči in se spet umaknil.

Od takrat dalje je mnogokrat prišla v mojo sobo. Nikdar se nisva dosti pogovarjala, večino časa sva bila v popolni tišini. Ko je ni bilo ob meni, sem lahko razmišljal kot vedno in poskušal sem naju postaviti v perspektivo. Ko je bila ob meni, je bilo, kakor da me ni. Nikakršnih premislekov ali sodb ni bilo in prisiljen sem bil zaključiti, da se mi je izpolnila največja želja. Včasih sem bil sam in me je bilo strah, kaj bo rekla moja najemodajalka, ko naju bo našla objeta v moji sobi. Zdelo se mi je, da ji to ne bo ugajalo in da ji ne bom mogel pojasniti za kaj gre. Potem je enkrat prišla v sobo, ko nisem bil sam. Samo sedla je na posteljo in ostala kakšnih pet minut. Ničesar ni rekla, vendar se mi zdi, da ji je bilo to, kar je videla, všeč. Ko sva se prihodnji dan pogovarjala o tem, je rekla, da me rada vidi drugačnega kot ponavadi. To me je užalilo, vendar lahko razumem, zakaj ima takšno mnenje. Verjetno je mislila, da bom zdaj lažje pričel govoriti o svoji preteklosti.

Moralo je miniti nekaj mesecev, odkar so se priselili novi sostanovalci. Izgubil sem občutek za čas, kot v prvih nekaj letih bivanja v vasi. Postala je del mojega vsakdana in namesto, da bi sam strmel v strop, kot nekoč, sva zdaj objeta ležala v moji postelji in se predajala neobstoju. »Kaj ko bi šla do obale?« sem jo nekega dne vprašal. Zmajala je z glavo in jasno je bilo, da koleba, če je pripravljena na ta korak. »Prav, pa pojdiva,« je naposled rekla. Morda je bila to slaba odločitev, ne vem, vendar sva se pričela počasi premikati iz sobe in s seboj je vzela torbico. Potem sva šla preko travnika do morja in sedla pod velik borovec.

Samo sedela sva tam precej časa v tišini, potem pa je ona segla v torbico in izvlekla steklenico, v kateri so bili trije pisani metulji. Naslonjena je bila name, moja roka jo je obkrožala, in opazoval sem, kako je odstranila zamašek in z dvema prstoma za krilo prijela najlepšega metulja. Frfotajoče bitje je opletalo v njeni roki in v njenih ustih, dokler ni prvič sklenila zob. Videl sem krila med njenimi ustnicami, ki so izgubljala obliko, in naposled sem jo razumel. Ko je prenehala žvečiti, sem jo poljubil.



Rk. Aljoša Šorgo, 29. 7. 2011

2 comments: