5 August 2011

Gologlava cipa

Večina Janovih pol-prijateljev se je zbrala na praznovanju njegovega rojstnega dne. Sedeli so za podolgovato leseno mizo na starinsko okrašeni verandi, ki je bila s treh strani zaprta, zadnjo steno pa je navidezno zapolnjevala vinska trta. Vsi že rahlo pod vplivom alkohola so nepozorno poslušali starega pevca, ki je med zadnjo pesmijo predstavljal svojo skupino in poskušal dostojanstveno zaključiti svoj dolgočasen nastop, katerega je ves čas motil nepovezan pogovor vseh zanimivosti-željnih gostov. Jan je komaj čakal, da bo tega dela večera konec in bo lahko končno preživel nekaj časa ob pogovoru z redkimi ljudmi, katerih prisotnosti si je dejansko želel. Pevec se je priklonil in bolj pijani med gosti so pričeli navdušeno ploskati; Jan je z rahlim nelagodjem nekajkrat tlesknil dlani drugo ob drugo v upanju, da ne bo videti preveč nezadovoljno in videti je bilo, da mu je uspelo. Zdelo se mu je, da je edini, ki je nastop res poslušal; vsi ostali so bili vmes preveč zaposleni z alkoholom in glasnim veseljačenjem. To ga je jezilo.


Ko Jan ni gledal na drugo stran mize, je moral nekdo prinesti torto, ki je zdaj čakala na to, da nekdo vanjo zapiči sveče in jih prižge. Tine, ki si je bil z Janom za razliko od ostalih precej blizu, mu je pomignil, naj sede in prične prižigati sveče. Jan je pričel s svojo dejavnostjo in ostali gostje temu niso posvečali pozornosti; med gostim dimom, vonjem po vinu in glasnim smehom bi bilo težko od kogarkoli zahtevati, naj se ukvarja s slavljencem. Le tisti v neposredni okolici torte so začarano gledali kopičenje sveč na torti in to je Jana navdalo z rahlo paranojo. Čisto nič nenavadnega ne bi bilo, če bi se izkazalo, da so si ga privoščili in mu namesto ene od sveč podtaknili petardo, ki bi torto raztreščila po sobi; kljub strahu je nadaljeval s prižiganjem in ko so naposled vse sreče gorele in jih je hip zatem upihnil, mu je odleglo in ga obenem presenetilo, da je doslej večer potekal brez reči, ki bi ga motile. Od prisotnih je pričakoval vse drugo in pogledal je Tineta in ga vprašal: »Zakaj je vse tako preprosto? Na nobenem praznovanju doslej še nisem videl, da ne bi slavljenca spravili v situacijo, v kateri noče biti.« Tine se je pripravil na odgovor, vendar ga je prekinila množica gostov, ki je medtem vstala in pričela riniti proti vratom; zunaj se je nekaj pripravljalo. Jan jim je previdno sledil in Tine je hodil ob njem. »Zdaj bo tukaj,« je Jan slišal govoriti povabljence in za trenutek ga je postalo strah. Kdo je bil človek v vprašanju in zakaj so ga vsi tako nestrpno pričakovali? Jan je stopil skozi vrata in videl veliko množico povabljencev, ki je očarano gledala tri pare avtomobilskih luči, ki so se z veliko hitrostjo spuščali po hribovitem travniku. Iz daljave je slišal navdušeno vriskanje.

Cviljenje gum in stoosemdesetstopinjski obrat sta pospremila konec poti avtomobila, ki je vozil pred ostalima dvema. Strešno okno je bilo odprto in v črno oblečen mladenič z majhno hudičevsko bradico je zgornji del telesa molil skozenj in kričal, da je to najboljša noč vseh časov. Jan ga ni poznal in po tej kratki demonstraciji niti ni čutil pretirane želje, da bi ga. Vrata so se odprla, ko sta enako spektakularno in nastopaško ustavila še preostala dva avtomobila. Izstopil je Borut in z zamahom roke naznanil množici, naj se umakne in da slavljencu nekaj prostora za zasebne zadeve. Tine se je nagnil k Janu in mu preprosto zašepetal v uho: »Oprosti.« Potem je Janu pomignil, naj gre za Borutom, ki se je medtem že pomaknil nekaj metrov višje po parkirišču. Ubogal je in šel do Boruta. »Vse najboljše, stari moj,« je veselo vzkliknil Borut in Janu ponudil roko. Ta jo je nelagodno sprejel, ker je vedel, da obisk nikakor ne more biti tako dobronameren. »Ker te tako dobro poznamo, smo ti kupili darilo, ki ti bo res všeč,« je rekel Borut in z roko pomignil proti enemu od dveh avtov. »Oh ne,« je zašepetal Jan in takoj zatem v mraku opazil dve ženski postavi, ki sta se približevali.

»To je Maja,« je Borut predstavil višjo od obeh deklet. Bila je visoka, višja od Boruta in skoraj višja od Jana, in imela je lepo oblikovano, čeprav morda malce presuho telo, ki je ovito v tesno črno obleko poudarjalo njene prsi in rebra. Imela je tanke zašiljene obrvi, ki so se nad njenim privihanim nosom skoraj stikale v eno samo, in imela je polne rdeče ustnice in zelo lepo oblikovano glavo, rahlo ovalno,  ki je bila pokrita s kakšnim milimetrom ali dvema črnih las. »Zelo me veseli, da sem te spoznala, Jan,« je hiperaktivno rekla in pričela z očmi rahlo krožiti, da se ne bi dolgočasila med čakanjem na njegov odgovor. Jan ni rekel ničesar. Ni mogel verjeti, da so se njegovi tako imenovani prijatelji spustili tako nizko, da so mu za rojstni dan nabavili cipo. Zaprepadeno je strmel v njo, iščoč odgovora, ki bi ga opravičil te obveznosti, ona pa sploh ni opazila njegovega neinteresa in je hitro prekinila svoje kroženje: »Kar pridi, ko boš pripravljen.« Jan je še vedno nemo stal in strmel v njo, dokler ni preusmeril svoje pozornosti k njeni spremljevalki. Ta se je s svojimi drobnimi nogami prestopala na mestu in povsem jasno je bilo, da ni želela biti tukaj. Z mešanico zdolgočasenosti in gnusa je pogledovala po Janu in Borutu in Tinetu in Maji in izkazovala popolno nepripravljenost na kakršenkoli pogovor s komerkoli od teh bednih ljudi. V kontrastu z Majo je imela dolge svetlorjave lase, vendar je Jana pritegnil predvsem bel prstan, ki je visel z verižice in je ob njenem prestopanju vedno znova udarjal ob njeno telo. Morala je misliti, da jo Jan gleda v prsi, ker se je obrnila stran, pričela hoditi proti apartmaju, ki se je držal gostilne, in z nezadovoljstvom rekla: »Pridi, Maja, greva.« Ta ji je navdušeno sledila in po poti skorajda poskakovala.

»Kaj je z vami narobe?« je vzkliknil Jan, ko sta prišli izven slušnega dometa. »Jasno sem vam povedal, da mi tega ne počnite.« »Ah, daj no, bodi bolj zanimiv,« je z zdolgočasenim tonom rekel Borut. »Zelo smo se potrudili, da smo ti našli Majo. Saj ne bo nihče nepooblaščen izvedel.« »Pa oni?« je Jan zamahnil proti množici, ki je zdaj že preusmerila pozornost od tega pogovora in se je bavila predvsem z nadaljnim pitjem, »Kdo je pa njih pooblastil?« »Ti,« je odvrnil Borut, »ko si se z nami spoprijateljil.« »Dobro veš, da tega nisem želel,« je ugovarjal Jan. »No, no, vedno si imel priložnost, da se umakneš. Zdaj si del nas in radi te imamo. Vprašaj se, kaj je hujše – užitek s plešasto cipo ali razočaranje vseh tvojih prijateljev?« Jan ni več odgovoril. Seveda bi se lahko umaknil. Imel je izbiro. Vedno jo je imel. Tudi ta trenutek je imel možnost, da zavrne darilo in prekine stike s to družbo, pa se za to ni odločil. Potlačil je svoje moralne nagone in pričel počasi hoditi proti apartmaju. »Še zahvalil se nam boš,« se je za njegovim hrbtom zasmejal Borut. Jan je tiho stopal dalje in bilo je, kot da ga ženejo na vislice. Odprl je vrata, vstopil in jih za sabo zaprl.

Maje ni bilo v sobi. Slišala je njegovo odpiranje vrat in iz kopalnice je med zvokom električnega brivnika vzkliknila: »Hiter si, počakaj, takoj bom zunaj.« Jan ni odgovoril. Videl je priložnost za rešitev. Okno na drugi strani sobi je bilo odprto in vodilo je na drugo ulico kot vhodna vrata. »Dolgo že nisem naletela na tako čednega fanta,« je Maja odmevajoče govorila iz kopalnice. »Zelo sem vesela, da sem danes prišla sem.« Jan je bil ob oknu in desno nogo je že dal na okvir. Z rokami se je podprl in se dvignil višje. »Zate se bom zelo potrudila. Koliko si sploh star?« Jan ni odgovoril. Na oknu se je obrnil in skočil ven. »Videti si okoli dvajset, imam prav? Dvajset?« »Šestindvajset,« je zaklical skozi okno in pričel teči po ulici. Zvok električnega brivnika je pričel pojenjati in šele, ko ga ni več slišal, se je ustavil in se razgledal po okolici. Ni vedel, kje je, vendar to ni bilo tako pomembno kot to, da je vedel, da mora čimdlje proč. Tako je tekel in tekel in tekel med predmestnimi vrstnimi hišami in vrtovi in češnjami in trtami in spečimi psi za ograjami, dokler ni imel več moči in se je bil prisiljen ustaviti. Sedel je na pločnik in si za trenutek oddahnil.

Vedel je, da bo imel njegov pobeg velike posledice. Izgubil bo vse tiste, ki jih ni želel, pa se jih je vendar bal izgubiti. Morda bo tako bolje. V običajni situaciji si ne bi nikdar drznil storiti česa takega, zdaj pa je bilo, kakor da mu je usoda za rojstni dan izpolnila največjo željo. Vnovič bo svoboden in sam bo lahko odločal, kako naj živi svoje življenje. Pričel je iskati pot iz labirinta majhnih ulic, opogumljen z vedenjem, da se bo rešil spon družabnosti in čutil je rastočo vznesenost.

Ni trajalo dolgo, da je v daljavi slišal glasove zabave. Sledil jim je in pripeljali so ga do parkirišča. Ob robu je na cvetličnem koritu sedela Majina svetlolasa spremljevalka. Ko je šel Jan mimo, ga sprva sploh ni opazila. Gledala je v tla in s svojim belim svetlečim prstanom poskušala uloviti svetlobo uličnih svetilk in jo odbijati v tla. Ves čas se je smehljala. Potem je slišala korake in videla Jana, ki je gledal vanjo in istočasno poskušal hoditi čimbolj tiho, da ga ne bi opazila. Videti je bilo, kakor da so njene oči na robu joka, ko sta izmenjala pogleda, vendar so se hitro vrnile v gubast smeh in nadaljevala je z obračanjem prstana na verižici. Zdaj je komaj čakal, da se sooči z Borutom. Potem se bo vrnil in ji razložil situacijo, v katero ga potisnili.

Borutov avto je bil še vedno parkiran na istem mestu in ob prižgani lučki sta v kabini sedela Borut in Maja, ki je imela zdaj popolnoma golo glavo. Smejala sta se in se pogovarjala in kadila in Jan je počasi stopal bližje, da bi ju pripravil na svoj prihod. Šele ko je bil tik ob avtu, sta ga opazila in Borut je smeje se spustil okno. »Pozdravljen, slavljenec,« je vzkliknil. »Pozdravljen,« je negotovo odgovoril Jan. »Maja mi je ravno pravila, da si bil njen najboljši ljubimec doslej,« je rekel Borut. »Res je, srček,« je pritrdila. Jan je prikimal in tiho vzdihnil. S tem je vse pokvarila.


Rk. Aljoša Šorgo, 30. 5. 2011

No comments:

Post a Comment