Hiša je dolga štirinajst in široka sedem metrov in pol. Streha je opečnata in na delih temnejša od starosti. Fasada je bila nekoč bledo siva, pa jo je pesek skozi leta razbrazdal in orumenil. Okolica je prazna; vsepovsod naokrog se razteza velika peščena ravnina, le pred lesenimi vhodnimi vrati z oknom iz zeleno-rumenega stekla je položenih nekaj tlakovcev. Ti so od divjanja elementov postali popolnoma gladki. Pritličje hiše je namenjeno skupnim prostorom, v prvem nadstropju živi sedem ljudi – starka, depresivnež, matematik, filozofinja, psihopat, umetnica in alkoholik.
Ko človek vstopi v hišo, so pred njim stopnice, ki vodijo eno nadstropje višje, do sob, kjer bivajo stanovalci. Proti levi je vzporedno s stopnicami hodnik, ki vodi v kuhinjo, kopalnico in klet. Kuhinja nima vrat, marveč samo obokano odprtino. Na steni, ki bi mejila na dvorišče, če bi to obstajalo, sta dve okni. Razgled je rumeno-rjav in precej duhamoren. Stanovalci so ga deležni vsakič, ko kuhajo, ker so pulti in štedilnik pred okni. Ob zadnji steni, ki meji na kopalnico, so omarice z živežem in posodo, pipa ter hladilnik.
Pot skozi kuhinjo vodi do še ene obokane odprtine, ki je vez z dnevno sobo. Ta je dolga vso levo stranico hiše in ima dve okni, eno naproti vhodu in drugo na steni levo od njega. Pod drugim je velika kotna sedežna garnitura, ki z lahkoto sprejme vse stanovalce. Pred njo je nizka mizica in kakšne tri metre proč televizija. Vsa zadnja stena je prekrita z omarami, kjer stanovalci hranijo knjige; ta del imajo za nekakšno zasebno knjižnico. Vsakič, ko je potrebno kaj doreči, se stanovalci zberejo v dnevni sobi in se dogovarjajo o skupnih pravilih. Tudi sicer se najpogosteje družijo tukaj. Kljub mnogim letom sobivanja si le redko zaupajo dovolj, da bi se vabili v svoje osebne prostore.
Vrata v kopalnico so ob oboku, ki vodi v kuhinjo. Ob steni, ki si jo prostora delita, je najprej umivalnik in nad njim ogledalo, ob njem omara z brisačami in drugimi pripomočki, ki sodijo v kopalnico, in poleg omare še toaletna školjka. Na drugi strani je pralni stroj in zraven malce več kot dva metra dolga banja.
Naproti vratom v kopalnico so stara lesena vrata na zapah, ki so pod stopniščem in vodijo v klet. Nihče od stanovalcev si ne drzne dol, ker so stopnice škripajoče in delujejo, kot da bodo ob naslednjem koraku popustile. Samo alkoholik si je nekoč okrepljen s tekočim pogumom upal po njih. Ostalim stanovalcem je poročal, da je klet samo velika v tla skopana prazna luknja. Zadovoljili so se z opisom in družno sklenili, da stopnic v bližnji prihodnosti ne bodo obnavljali.
Stopnic navzgor je do vmesnega nivoja med nadstropjema sedem, ko se za stoosemdeset stopinjo obrnejo, pa še osem. Po vsej dolžini prvega nadstropja je na sredini hodnik, ki vodi v sobe stanovalcev in se zaključuje z balkonom. Le redko ga uporabljajo, zato je večino časa po tleh prekrit z drobno plastjo peska. Na ograjo je starka večkrat poskušala postaviti korita z rožami, pa te nikdar niso vzdržale več kot en mesec in so se posušile.
V prvi sobi, tisti naproti stopnic, živi starka. Njena soba je od vseh najbolj revno opremljena. Ima en fotelj, pred njim mizico, posteljo ter omaro, v kateri hrani oblačila in na stotine slik. Njeno življenje je prazno. Vsak dan, ko se zbudi, pobriše prah, ki se je nabral. Če je ne motijo drugi stanovalci, se večino preostalega časa ukvarja s svojim velikim projektom. Pregleduje slike svojega predolgega življenja in jih zlaga v albume v upanju, da bo njena dediščina razumljiva vsakomur, ki bo nanjo naletel. Z ostalimi stanovalci ima hladen in zadržan odnos. Še najraje ima matematika, vendar je to izključno posledica njegove občasne želje po redu in miru. Moti jo njegova premišljena razumskost. Sama pogosto podoživlja čustva iz preteklosti, česar on ne bi mogel razumeti. Včasih misli, da bi lahko svoje življenje predala umetnici, ki je od vseh verjetno najbolj empatična, vendar jo je preveč strah popačenja, ki bi ga ta nedvomno vnesla. Tako dan za dnem ureja svoje spomine in živi v preteklosti. Odživela je svoje in hiša je njena zadnja postaja pred smrtjo.
Ob njej živi depresivnež. Njegova soba je neurejena. Po tleh je polno smeti in vsak dan prestavi kup umazanih oblačil s stola na posteljo in spet nazaj, preden gre spat. Redko gre kamorkoli in večino časa preleži. Pogosto razmišlja o samomoru, vendar se oklepa upanja, da bo njegovo stanje nekoč minilo. Z vsakim dnem ga ima manj. Želi si stika z ostalimi stanovalci in večkrat je poskušal začeti prijateljstva, pa se je vedno umaknil zaradi slabe vesti. Zdelo se mu je, da jih duši s svojo prisotnostjo. Ima jih za varnostno mrežo, ki mu lahko prepreči, da bi napravil kaj preuranjenega. To mu vzbuja hudo krivdo in sprašuje se, če sploh čuti kaj naklonjenosti do njih, ali pa so mu samo sredstvo za dosego cilja. Pred časom je to priznal psihopatu, ki ga ima za najboljšega prijatelja in edinega, ki ga razume. Kljub temu govorita redko, ker ga je strah, da bo s svojo črnogledostjo psihopata pognal čez rob. Nekoč je spal s filozofinjo. Pogovarjala sta se o eksistencialni samoti in bilo je, kakor da mu hoče pokazati, da je stik med sočlovekoma možen. Ni ji uspelo, prihodnje jutro se je počutil še bolj samega. Od takrat se drži še bolj zase, ker ga ona večno opominja, česa ni zmožen.
Matematik živi v fazah. Pogosto je njegova soba razmetana, potem pa ga pograbi huda nuja, da jo uredi in pospravi. V tem stanju sicer nikdar ne vzdrži dolgo. Filozofinja mu pravi, da teži h kaosu v svojem okolju, da bi lahko znotraj njega poiskal red, in strinja se z njo. V vsem, kar ga obkroža ali doleti, išče vzorce, ne glede na to, kako težko jih je videti. Spomina nanje nikdar ne ohrani, ker mu sam red ne pomeni ničesar; pomembno mu ga je samo prepoznati. Starka ga frustrira, ker reda ne išče, ampak ga poskuša ustvarjati. Njegova redoljubnost je samo metoda, s katero omogoči novemu kaosu, da se vzpostavi, ko je prejšnjega dovolj spoznal. Zaradi tega so mu pri srcu vsi stanovalci razen nje, ker so večni vrelci kompleksnih vzorcev. Z umetnico sta bila nekoč v zvezi. Njo je privlačila njegova fascinacija z neredom, njega pa njena nedoumljiva narava in nepredvidljivost. Ni jima bilo usojeno sobivati; on je trpel, ker ni delila njegove želje po razumevanju, njo pa je frustriralo, da ničesar ni pustil obstati v kaosu. Zdaj je v zvezi s filozofinjo. Izprašujeta se o različnih temah, vendar si v veliki meri delita metodo. Tih dogovor imata, da se ne prerekata, če so vprašanja drugega vredna postavljanja; to ju dela za stabilen par.
Filozofinja v sosednji sobi poskuša vedno spoznati vse, kar jo obkroža, in to postaviti v smiseln sistem, za katerega je prepričana, da obstaja. Z vsemi v hiši se dobro razume. Starko občasno sprašuje o njenih izkušnjah, z umetnico si deli fascinacijo nad obstojem, alkoholika ima za primordialnega človeka brez inhibicij. Depresivnež jo je privlačil, ker si delita željo po spoznanju. Hitro je ugotovila, da ju loči vprašanje vere; on je za svoje izhodišče privzel pomanjkanje smisla, ona pa meni, da obstaja, vendar ga ne pozna (in ga morda sploh ne more). Zveza z matematikom ji je nekakšen kompromis. Blizu ji je njegovo iskanje sistema, vendar jo moti omejenost na vsakdan, ki jo kaže. Zato poskuša ohranjati tudi ostale socialne stike, noče se omejiti. Od vseh ji je nekako najbližji psihopat. Daje ji misliti o svobodni volji. Poleg alkoholika je edina, ki se ga ne boji. Prepričana je, da je od vseh v hiši najbolj izprašal svoje življenje in se pozna v popolnosti, kar ga duši, ker svoje kompleksnosti ne more sprejeti. Poskuša govoriti z njim in to kompleksnost postaviti v svoj sistem, pa se je je začel izogibati.
Psihopat na drugi strani hodnika živi kot depresivnež v večnem trpljenju in strahu. Ostalim stanovalcem je povedal, da ga zasledujejo misli o nasilju in da ga je strah, da bo zblaznel in jim poskušal škodovati. Zdi se mu, da je njegova zavest ločena od telesa, nad katerim nima neposrednega vpliva, vendar ga pozna dovolj, da ve, kako bo v določenih situacijah odreagiralo. Vse svoje življenje že razvija metode, s katerimi nevtralizira neželene misli in telesu preprečuje, da bi pobezljalo. Samega sebe zdaj lahko nadzira, vendar ga je strah vpliva zunanjih situacij, zato skoraj nikdar ne gre iz sobe. S filozofinjo rad govori, ker se mu zdi, da ga razume, vendar ga je strah, da bodo njene teorije porušile ravnotežje, ki ga je z muko vzpostavil. Depresivnež mu je blizu, ker sta oba sprijaznjena s svojo usodo, vendar si razen vzajemnega pritoževanja nimata ničesar povedati. Alkoholik se ga ne boji in ga večkrat poziva, naj se prepusti svojim neželenim mislim in preveri, kaj se bo zgodilo, pa si tega ne drzne storiti, ker ga paralizira strah, da bo s tem jez dokončno popustil.
Umetnica poskuša živeti brez inhibicij; počne vse, kar se ji zdi v nekem trenutku zanimivo, ker išče čimveč novih izkušenj. Njena soba je polna tub barv in čopičev in vse stene ima porisane z vzorci. Ničesar si ne želi bolj, kot da bi uspela predati svoja čustva ostalim. Nekoč je poskušala načeti zvezo s filozofinjo. Zdelo se ji je, da bi lahko filozofinjin sistematičen pogled na svet njenim delom dodal širine, v zameno pa bi jo umetnica preusmerila na pot bolj intuitivnega dojemanja; izvoljenka ji naklonjenosti ni vračala na tak način. Z matematikom je bila kratek čas v zvezi, ker je bil za filozofinjo druga najboljša izbira, pa se ni dobro izteklo, ker je preveč ozkogled. Najraje slika psihopata, ki jo straši, prav zato, ker se zaveda, kako nerazumen je njen strah. Zdaj občasno spi z alkoholikom. Iz tega ne črpa ničesar razen fizičnega užitka. Nobene navezanosti ne čuti do njega, ker mu je preveč vseeno.
Alkoholik je svoboden. Vsako jutro, ko se zbudi, si natoči kozarec vina in potem hitro preklopi na žganje. Nobenih namenov in želja nima razen tega, da bi lahko nadaljeval s svojim življenjem v popolnoma isti obliki kot zdaj. Zmožen se je prilagoditi na vsako situacijo, v kateri se znajde, dokler ima pri sebi kaj alkohola. Z vsemi v hiši je zmožen voditi pogovore o čemerkoli, vendar ga nobena od njim pomembnih tem ne zadeva. Včasih jih poskuša spraviti na svojo pot uživanja v trenutku, ker se mu zdijo načeloma tako zafrustrirani, vendar se na to večinoma odzivajo nenaklonjeno. Moti jih njegova flegmatičnost. Njemu je vseeno. Občasno se napije z depresivnežem, ki počasi začenja ceniti moč zdaja, in z umetnico, ko si zaželi fizične bližine.
Stanovalci včasih razmišljajo, kako bi bilo, če bi kakšni novi sosedi ob njih zgradili še eno hišo. Starki je misel všeč, ker bi lahko svoje življenje morda predala komu novemu, depresivnežu je nelagodno, ker bi mislil, da izkorišča še več ljudi, kot jih že, matematiku je vseeno, ker bi šlo za samo še eno variacijo kaosa, filozofinja je nad idejo navdušena, ker bi dobila kopico novih pogledov na svet, psihopat se tega na smrt boji, ker ve, da bi se moral prilagoditi na novo situacijo, kar pomeni, da bi ogrožal še več ljudi, kot jih že, če mu ne bi uspelo, umetnico ideja privlači, ker bi bila izpostavljena novim izkušnjam, ki bi obogatile njena dela, alkoholik pa se s tem vprašanjem sploh ne ukvarja, ker bi bil zadovoljen v vsaki situaciji. Sicer pa je tako ali tako vseeno, ker vsi dobro vedo, da so sredi puščave in je to samo hipotetično vprašanje.
No comments:
Post a Comment