Nič nimam proti vožnji z vlakom. Večino časa mi je v resnici zelo pri srcu. Všeč mi je, kako lahko udobno sedim in zrem skozi okno v premikajočo se pokrajino. Tisti drobni tresljaji in nihanje ob zavojih mi nežno dajejo vedeti, da sem jaz tisti, ki se v resnici premika in z veliko hitrostjo prehaja iz enega kraja v drugega. Tih vrvež pogovora med ostalimi potniki me spominja, da v svoji izkušnji nisem nikdar osamljen. Ko vlak komaj opazno začne upočasnjevati pred prihodi na postaje in se naposled ustavi, imam priložnost videti množice, ki se zgrinjajo s perona in nanj, kjer vsak obraz nosi svojo zgodbo, ki ga je pripeljala na del iste poti kot mene. Vožnja z vlakom je zame še eno ogledalo, v katerem opazujem odsev empatije.
