Hiša sredi puščave

Hiša je dolga štirinajst in široka sedem metrov in pol. Streha je opečnata in na delih temnejša od starosti. Fasada je bila nekoč bledo siva, pa jo je pesek skozi leta razbrazdal in orumenil. Okolica je prazna; vsepovsod naokrog se razteza velika peščena ravnina, le pred lesenimi vhodnimi vrati z oknom iz zeleno-rumenega stekla je položenih nekaj tlakovcev. Ti so od divjanja elementov postali popolnoma gladki. Pritličje hiše je namenjeno skupnim prostorom, v prvem nadstropju živi sedem ljudi – starka, depresivnež, matematik, filozofinja, psihopat, umetnica in alkoholik.

Stolp

Meno je sedel v kotu ovalne sobe na velikem mehkem fotelju. V rokah je držal knjigo in jo v soju petrolejke nad sabo prebiral ter občasno je vzel beležnico iz kavne mizice in vanjo kaj zabeležil. Vse okrog njega so bile velike knjižne police in vse knjige so bile videti popolnoma isto, pa mu to ni bila težava, ker je dovolj dobro vedel, kje naj najde tisto, kar išče. Topel dim iz pipe, ki se je kadila položena na mizico, je polnil toplo osvetljen prostor z vonjem po vaniliji. Ob še eni zabeležki se je za kratek čas zasmehljal in nogo premaknil malo navzgor. »Oh, Meno, to bi lahko uporabil s kakšno spremembo.« Včasih si je rad kaj rekel na glas. Pogledal je spet navzdol, ko se je soba za trenutek stemnila, ker je luč na hodniku pričela zakrivati postava.