Lyguanu vladala nekdaj je modra Idani z Ninarom,
Domu pastirjev, kjer stika sladkoba se s slanostjo morja,
Kraju poslednjim pred morjem, v katerega sonce potone,
Njuno kraljestvo prekrivalo otok zelen je v celoti,
Pašnike širne polnila drobnica je sitega ljudstva, 750
Voda iz gor je pojila jezero ogromno ob mestu.
Temni pa mirno idilo so Lygana kruto končali,
Mala peščica samó preživela pokol je grozljivi,
Hudo nevihto, ki nekdaj prelepo je mesto razdrla,
Temno sivino pepela, ki vzel rodovitnost je zemlji.
Modra Idani in spretni Ninaru imela sta srečo,
Temnih divjanje podrlo palačo na njuna je pleča,
Hladen je kamen pred ujmo in ognjem ju komaj zaščitil.
Srečna pa sama se sebi ne zdita, mogočna vladarja,
Vsega potomstva oropala temna ju sila je zlobna, 760
Hčeri sta dve jima mnogo premladi bili odvzeti.
Tistega dne sta trdnó k maščevanju se skupaj zaklela,
Dala sklesati si dvoje oklepov, ki ščitita trupa,
Vsa iz srebra, ki na lepih hčera ju lase opominja,
Kopij sta ostra rezila na vrh rokavic si zvezála,
V želji posnemati kremplje izprijene sile temačne,
Tisto orožje, ki vzelo je vso jima radost in smisel,
Z njim izvršita osveto za žalost, s katero živita.
Urila vsa sta se leta od dneva usodnega v boju,
Zdaj sta kot voda, ki mehko z milobo umika se sunkom, 770
Ločena dvoje valov sta, ki brusita skale počasi,
Skupaj pa, združena v enega, sila, ki mesto odplavi.
No comments:
Post a Comment