19 July 2012

The Infallible Reader of Fates

The author sat in front of the class, staring absently at the ceiling, while the professor was uncomfortably eyeing us in hopes of getting someone to speak up out of guilt. I like these discussions about literature and philosophy, but there wasn't much to go on here. His new novel is called ‘Felicia and Dr Maus’ and it hasn't even been published yet, so what could I possibly gleam from the title that warranted asking a question? My silence was not to be, however.

10 April 2012

Hiša sredi puščave

Hiša je dolga štirinajst in široka sedem metrov in pol. Streha je opečnata in na delih temnejša od starosti. Fasada je bila nekoč bledo siva, pa jo je pesek skozi leta razbrazdal in orumenil. Okolica je prazna; vsepovsod naokrog se razteza velika peščena ravnina, le pred lesenimi vhodnimi vrati z oknom iz zeleno-rumenega stekla je položenih nekaj tlakovcev. Ti so od divjanja elementov postali popolnoma gladki. Pritličje hiše je namenjeno skupnim prostorom, v prvem nadstropju živi sedem ljudi – starka, depresivnež, matematik, filozofinja, psihopat, umetnica in alkoholik.

4 April 2012

Stolp

Meno je sedel v kotu ovalne sobe na velikem mehkem fotelju. V rokah je držal knjigo in jo v soju petrolejke nad sabo prebiral ter občasno je vzel beležnico iz kavne mizice in vanjo kaj zabeležil. Vse okrog njega so bile velike knjižne police in vse knjige so bile videti popolnoma isto, pa mu to ni bila težava, ker je dovolj dobro vedel, kje naj najde tisto, kar išče. Topel dim iz pipe, ki se je kadila položena na mizico, je polnil toplo osvetljen prostor z vonjem po vaniliji. Ob še eni zabeležki se je za kratek čas zasmehljal in nogo premaknil malo navzgor. »Oh, Meno, to bi lahko uporabil s kakšno spremembo.« Včasih si je rad kaj rekel na glas. Pogledal je spet navzdol, ko se je soba za trenutek stemnila, ker je luč na hodniku pričela zakrivati postava.

15 March 2012

Hiša bolezni

Hiša ni bila videti nič drugače kot ostale v vasi, skozi katero smo se vozili do vikenda; bela fasada, dve nadstropji, precej ravna streha in v ozadju veliko pšenično polje, za njim pa silhueta vasi s cerkvijo. Cesta je peljala mimo in nasproti je bilo pobočje in ob vznožju steklena avtobusna postaja. Že odkar pomnim, se mi je na tisti hiši zdelo nekaj čudnega, ko sem imel osem ali devet let, pa me je začela strašiti. S staršema smo se vozili do vikenda in jaz sem gledal skozi okno na stran proč od hiše; bilo je pozno poletje in sonce je svetilo s strani polja. Na avtobusni postaji sta sedeli dve ženski. Prva je bila verjetno stara okoli petdeset let, z gubastim obrazom in ruto preko glave. Desno roko je imela položeno preko ramen druge, ki se je nagibala naprej. Morala je biti njena hči. Samo po oblačilih se ji je videlo, da je mlada, obraz je imela prav tako gubast kot mati. Njeni lasje so bili razmršeni kot kup suhe trave in do ličnic so ji segali temni modri podočnjaki. Strmela je v našo smer. Jaz sem sedel zadaj, z nosom skoraj naslonjen na šipo, in ko smo se peljali mimo, sta se najina pogleda staknila. Samo s kotičkom očesa sem si upal opaziti, da nam je z glavo sledila, kakor dolgo je bilo mogoče. Od takrat naprej me je v bližini hiše vedno zaobjel hud strah in pogosto sem se na sedežu sklonil, da me ne bi videla. Smilila se mi je in me plašila istočasno. Tako bolno je delovala, da sem zaradi tega hišo takrat poimenoval hiša bolezni.

6 February 2012

Trojica

Vnaprej bi bil moral vedeti, da vožnja ne bo potekala po mojih pričakovanjih. Predstavljal sem si, da bom s težo v prsih sunkovito vdihoval in poskušal zadržati solze, ki me bodo žgale v očeh, in da bom pritisnjen ob njo užival še zadnje trenutke najinega sobivanja. Mislil sem, da bom poln mešanice radosti in grenkobe in da me bo od nasprotujočih si čustev pričelo stiskati v sencah, dokler se ne bo vsa moja pozornost preusmerila na grlo, ki bo poplesovalo gor in dol po vratu in mi dajalo vedeti, da nočem, da se vožnja kadarkoli konča. Motil sem se. Že ko sva sedla, bi to moral razumeti. V avtomobilu smo bili poleg voznika še štirje. Ona, mehanični človek, bedak in jaz. Upal sem, da bova sama.