6 February 2012

Trojica

Vnaprej bi bil moral vedeti, da vožnja ne bo potekala po mojih pričakovanjih. Predstavljal sem si, da bom s težo v prsih sunkovito vdihoval in poskušal zadržati solze, ki me bodo žgale v očeh, in da bom pritisnjen ob njo užival še zadnje trenutke najinega sobivanja. Mislil sem, da bom poln mešanice radosti in grenkobe in da me bo od nasprotujočih si čustev pričelo stiskati v sencah, dokler se ne bo vsa moja pozornost preusmerila na grlo, ki bo poplesovalo gor in dol po vratu in mi dajalo vedeti, da nočem, da se vožnja kadarkoli konča. Motil sem se. Že ko sva sedla, bi to moral razumeti. V avtomobilu smo bili poleg voznika še štirje. Ona, mehanični človek, bedak in jaz. Upal sem, da bova sama.


Ona in mehanični človek sta sedela vsak ob svojih vratih na zadnjem sedežu avtomobila; med njima je bilo okoli pol metra praznega prostora. Levo roko je imel stegnjeno do nje in z mezincem se je dotikal njene dlani. Občasno ga je krožno premaknil ali jo počohljal po prstih ali jo pogledal in skrčil veke in za trenutek bi to lahko izgledalo iskreno. Jaz sem vedel bolje. Sledil je predstavam, kako naj se ob slovesu obnaša in skušal je izpasti čimbolj neprizadeto. Ker je bil samo stroj, ki je slepo sledil programju, mu je to uspelo. Zgodilo bi se mu lahko karkoli, pa bi mu bilo vseeno. Samo sledil bi vlogi, ki je namenjena situaciji, in videti bi bilo, da deluje v skladu s svojo svobodno voljo. Dovolj dobro ga poznam, da vem, da tega ni zmožen. Kruto je, da ji je moral prav on sporočati, da mu je mar zanjo; ker mu ni, prav nič bolj kot je računalu mar ali naj sešteva ali množi.

Kakor da ne bi bila že prisotnost mehaničnega človeka dovolj huda, je moral biti z nama še bedak. On je bil tisti, ki mu je bilo mar zanjo in ni in ni mogel doumeti, v kakšni situaciji se je znašel, in kaj naj stori, zato se je odrezal od čutnih zaznav in pričel živeti v preteklosti. Našel je srečen trenutek z njo in kot popraskana plošča si je spomin vedno znova in znova predvajal v mislih. Ležala sta na postelji, roko je imel na njenih laseh, v prsih mu je bilo toplo, strmel ji je v oči in od sreče ni mogel razmišljati. Upal je, da se bo s ponovitvami vrnil v preteklost. Bilo je, kakor da čas zanj ne teče, ker je bil ujet v spomin. Zanj je vožnja pretekla v trenutku. Namesto, da bi tiste zadnje minute preživel z njo, jo je izrezal iz svojega sveta.

Jaz sem moral mehaničnega človeka in bedaka opazovati. Sedel sem, pomanjšan, na vzvratnem ogledalu in strmel v polmetersko razdaljo med njima in njo. Moral sem gledati, kako je en šibko in brez zanosa premikal svoj mezinec po njeni dlani. Moral sem slediti repetitivnemu filmu v mislih drugega, ki ga ni hotelo biti konec. Moral sem poslušati globoko dihanje mehaničnega človeka, ki je skušalo izražati razburjenost, in večno ponavljajoč se 'rad-te-imam', ki ga ni bedak nikdar uspel izustiti. Ona je gledala predse in ga občasno ošinila s pogledom, onadva pa sta ostala nepremaknjena, z bedastim nasmeškom na obrazu. Jaz sem bil tisti, ki mu je bilo mar in ki si je bolj kot karkoli drugega želel to izraziti, pa sta me mehanični človek in bedak izgnala. Želel sem si vstopiti v svoje telo in oba oklofutati in ju prisiliti, da se mi umakneta. Ni se dalo. Kot priklenjen sem ostal na ogledalu, samo opazovalec, prisiljen spremljati to farso, ki jo je izvajal moj okupiran jaz. Vse, kar mi je preostalo, je bila nemoč in grenko sprijaznjenje.

Nekaj ur kasneje sem na železniški postaji opazoval star par, ki se je poslavljal. Poljubljala sta se na peronu in on jo je gladil po laseh in ji z mezincem krožil po dlani in ji šepetal v uho. Morda je bil tudi on izgnan in je njegov mehanični človek boljši od mojega, ne vem. Vem samo, da je izgledalo manj groteskno.



Rk. Aljoša Šorgo, 5. 2. 2012

No comments:

Post a Comment