Hiša bolezni

Hiša ni bila videti nič drugače kot ostale v vasi, skozi katero smo se vozili do vikenda; bela fasada, dve nadstropji, precej ravna streha in v ozadju veliko pšenično polje, za njim pa silhueta vasi s cerkvijo. Cesta je peljala mimo in nasproti je bilo pobočje in ob vznožju steklena avtobusna postaja. Že odkar pomnim, se mi je na tisti hiši zdelo nekaj čudnega, ko sem imel osem ali devet let, pa me je začela strašiti. S staršema smo se vozili do vikenda in jaz sem gledal skozi okno na stran proč od hiše; bilo je pozno poletje in sonce je svetilo s strani polja. Na avtobusni postaji sta sedeli dve ženski. Prva je bila verjetno stara okoli petdeset let, z gubastim obrazom in ruto preko glave. Desno roko je imela položeno preko ramen druge, ki se je nagibala naprej. Morala je biti njena hči. Samo po oblačilih se ji je videlo, da je mlada, obraz je imela prav tako gubast kot mati. Njeni lasje so bili razmršeni kot kup suhe trave in do ličnic so ji segali temni modri podočnjaki. Strmela je v našo smer. Jaz sem sedel zadaj, z nosom skoraj naslonjen na šipo, in ko smo se peljali mimo, sta se najina pogleda staknila. Samo s kotičkom očesa sem si upal opaziti, da nam je z glavo sledila, kakor dolgo je bilo mogoče. Od takrat naprej me je v bližini hiše vedno zaobjel hud strah in pogosto sem se na sedežu sklonil, da me ne bi videla. Smilila se mi je in me plašila istočasno. Tako bolno je delovala, da sem zaradi tega hišo takrat poimenoval hiša bolezni.

Ko sem postajal starejši, sem s staršema vedno manj hodil na vikend in pri osemnajstih sta me zadnjič vzela s sabo; odselil sem se in ni se mi več ljubilo tja. Z leti sem na hišo skorajda pozabil, le občasno mi je po mislih zaplaval tisti obraz. Minilo je več kot deset let, preden sem šel spet v tisto smer. Malce pred tem sem imel čudno preroške sanje. Bil sem velikan in hodil sem po pšeničnem polju. Vedel sem, da moram razrešiti nekakšen problem, ne spomnim se, kakšnega, in v ta namen sem iskal lastnico bolnega obraza. Sonce mi je svetilo v oči. Počepnil sem v senci in izkazalo se je, da jo meče hiša. Pogledal sem v notranjost skozi razpoko v steni, ki je izgledala, kot da jo je napravila nekakšna eksplozija. Dnevna soba je bila okrogla in močno osvetljena. Obokasta vrata so vodila v kuhinjo in stopnice navzdol. Na sredini je bila velika polkrožna zofa, obrnjena proti meni, in pred njo kavna mizica z majhno palmo na sebi. Na zofi sta sedeli mati in hči prav tako, kakor pred leti. Hči je brezizrazno strmela nekam v steno s svojimi strašljivimi podočnjaki, mati pa jo je zaskrbljeno držala prek ramen. Bilo je, kakor da joče, čeprav ni drgetala. Nekaj časa sem opazoval to sliko, potem pa je hči premaknila glavo in me začela gledati v oči, četudi sem vedel, da se da skozi razpoko videti samo v eno smer. V njenih očeh sem videl čudno ranljivost in mržnjo. Zbudil sem se z razbijajočim srcem.

Okoli poldneva dva dni kasneje, ko sem sedel v ordinaciji brez dela, ker sem pravkar končal s pregledom zadnje pacientke, ki je bila naročena pri meni, so me poklicali iz zdravstvenega doma, kateremu je bil naš najbližji. Kolegica me je prosila, če bi lahko šel namesto nje na dom pogledat pacientko, ki je tožila zaradi visoke vročine in napadov delirija. Pogosto sva si delala usluge; če sem se slabo počutil ali bil zaposlen jaz, je vskočila ona, tokrat je bilo pač obratno. Dala mi je naslov in ko sem ga poiskal na zemljevidu, se je izkazalo, da gre prav za hišo, o kateri sem sanjal. To je bilo sicer čudno, ampak reči vedno opazimo šele, ko sovpadajo. Obvestil sem sestro, da grem k nekomu na dom, in ji naročil, naj paciente preusmeri h kolegu v sosednji ordinaciji. Potem sem šel na pot.

Hiša je bila še vedno ista kot pred skoraj tridesetimi leti, ko sem jo prvič videl, samo fasado je malce načela sivina. Parkiral sem ob stekleni avtobusni postaji in prečkal cesto, da sem prišel do potke, ki je vodila za hišo. Čudno, morda malo neprijetno, mi je bilo biti v tako neposredni okolici objekta, ki je imel v mojem otroštvu skoraj mitološko komponento, po drugi strani pa sem bil poln elana od radovednosti. Skušal sem se brzdati, ker je šlo navsezadnje samo za nekaj vsakdanjega, kar je moj otroški um povzdignil v središče vsega grozljivega na podlagi naključnega stika z obrobljenimi očmi. Tri stopničke so vodile do vhodnih vrat; povzpel sem se po njih in pozvonil. Polje se je razprostiralo od tu do obrisa vasi, le vmes je bila nekakšna mala konstrukcija, ki si je nisem uspel dobro ogledati, ker so mi skoraj takoj odprli.

»Pozdravljeni, jaz sem doktor B., prišel sem namesto kolegice, ki žal ni mogla sama priti,« sem rekel starcu, ki je stal med vrati. Imel je obilen trebuh in nepobrita koža mu je v dveh kosih visela z vrata, da so se sive dlake svetlikale, ko je sprejel mojo roko in začel govoriti:

»Vem, rekla je, da bo poslala nekoga drugega. Veseli me, da ste prišli tako hitro. Jaz sem Aleksander N. Prosim, vstopite.«

Sledil sem mu v vežo in ker si ni sezul svojih blatnih posivelih tenisk, sem predpostavil, da je v redu, če tudi sam ostanem obut. Šel je skozi edina vrata.

Prostor, v katerega sva vstopila, je bil od svetlobe rjavkasto obarvan. Po stenah je bil nabit les in v enem kotu je bilo nekaj kubičnih metrov drv, malce stran pa vsa porjavela kovinska peč, ki je imela cev napeljano nekam navzgor. Na levi so bile betonske stopnice, ki so se vzpenjale kakšne tri metre višje do še enih vhodnih vrat. Na nasprotni strani je bila na isti višini kakšne tri krat tri metre velika polica, na katero se je prišlo z lestvijo, pod njo pa masivna lesena vrata. Gospod N. se je ustavil po nekaj korakih.

»Če sem prav razumel, imate v hiši pacientko z vročino,« sem začel govoriti.

»Ja, mojo hčer. Pred dvema dnevoma ji je vročina narasla na devetintrideset in pol. Dve noči ni spala in večino časa blodi,« je rekel z zaskrbljenostjo v glasu.

Takrat so se lesena vrata odprla in sonce je osvetlilo prostor, ki se je zdaj izkazal za zaprašenega.

»Slišal sem ustaviti avto, pa sem prišel pogledat, če potrebujete pomoč pri čem,« je rekel črni obris postave, ki je vstopala skozi vrata.

»Ne, ne, Tine, vse je v redu, zdravnik je prišel k Tatjani,« je nežno rekel starec. Oči so se mi vmes privadile na snop svetlobe. »Dovolita, da vaju ...« je nadaljeval, pa sem ga od presenečenja prekinil.

»Tine? Si to res ti?« sem vzkliknil.

»Andrej! Kako sem vesel, da te vidim!« Široko se je nasmehnil.

»Oh, poznata se,« je zadovoljno rekel starec.

Tineta nisem videl že od drugega letnika fakultete, ko je preprosto izginil. Pogosto sem se spraševal, kaj se je z njim zgodilo. Nikdar si nisva bila pretirano blizu, občasno sva se znašla v isti družbi in se malce pogovarjala, ampak za večino znancev od takrat vem, kaj počnejo in kje so, on pa je nekega dne bil v moji okolici, prihodnjega pa ne več. Želel sem ga povprašati, kako mu gre, ampak starčeva hči je potrebovala mojo pomoč.

»Tine, se bova kasneje pomenila, prav? Najprej bi rad poskrbel za Tatjano,« sem rekel in se z očmi obrnil proti starcu. Sklepal sem, da se je Tine v družino priženil, zato sem si drznil uporabiti njeno ime. »Gospod N., kje lahko pregledam vašo hčer?«

Ob tem vprašanju mu je postalo vidno nelagodno. »Zgoraj, v stanovanju je,« je začel, »ampak trenutno spi.«

»Za pregled jo bom moral žal zbuditi,« sem odgovoril.

»Vem, vem,« je rekel starec. »Bi bilo preveč, če vas prosim, da mi naklonite deset minut?«

Pomolčal sem. Ni mi bilo do čakanja, po drugi strani pa ga nisem hotel užaliti. Opazil je mojo dilemo in hitel je pojasnjevati.

»Samo za to gre, da je v hudih blodnjah vedno, ko se zbudi, in če je takrat ob njej kdo neznan, jo zgrabi panika. Celo Tineta se na smrt boji, pa je tu že skoraj deset let. Samo deset minut mi dajte, prosim, da jo z ženo zbudiva in pomiriva.«

»Oh, v tem primeru razumem,« sem odvrnil.

»Naj vam Tine vmes razkaže posest. Pogovorita se, verjetno se dolgo nista videla,« je prijazno rekel.

»Res je,« sem pritrdil in s tem sprejel njegov predlog.

»Tine, poskrbi za našega gosta,« je rekel starec in se začel vzpenjati po stopnicah. Slišal sem, kako mu kosti pokljajo.

»Seveda, gospod N.,« je rekel Tine. »Sledi mi, Andrej.« Ubogal sem.

Izstopila sva skozi lesena vrata. Začela sva hoditi po polju proti tisti konstrukciji.

»Kako si, Andrej? Dolgo se nisva videla.«

»Oh, v redu. Diplomiral sem in zdaj delam v zdravstvenem domu kakšnih dvajset kilometrov stran,« sem mu odgovoril. »Pa ti? Kako to, da si tu? Si poročen s Tatjano?«

Zasmejal se je. »Oh, ne, seveda ne, ne bi me vzela. Delam tu.«

»Res?« Njegov odgovor me je presenetil. »Kaj pa? Kaj z gensko spremenjeno pšenico ali kaj?« Predpostavljal sem, da se je prepisal na biologijo ali kaj podobnega, ker se mi je vedno zdelo, da ga to bolj zanima kot medicina.

»Ne, samo pomagam na polju,« se je nasmehnil. »Ko sem nehal hoditi na predavanja, sem začel delati tukaj.«

»Kako to, da nisi šel študirat česa drugega, če te medicina ni zanimala?« sem ga vprašal.

»Dolga zgodba,« je odsekano rekel in mi dal vedeti, da je bolje, če o tem ne govoriva. Kakšne pol minute sva bila tiho.

»Čudno, da živiš ravno tu,« sem poskušal načeti pogovor.

»Kako to misliš?«

»Ko sem bil še otrok, smo se tu mimo vozili do vikenda in to hišo sem vedno opazoval.« Izpustil sem vse o tem, da me je navdajala s strahom.

»Ja, tudi mene je že od malega vleklo v to vas,« je rekel z žarom v očeh.

Prišla sva do konstrukcije. »Tu živim,« je ponosno dejal. Šlo je za kup skupaj zbitih desk v zelo grobi kvadrasti obliki med katerimi je bilo nešteto špranj. Pomignil mi je, naj vstopim skozi odprtino, ki je očitno služila kot vrata. Ubogal sem. Notranjost je bila isto prašna in rjava kot soba v hiši, le mnogo manjša. V kotu je bila kratka postelja, ob njej pa stol in mizica, na kateri je bila napol dogorela sveča. Ob odprtini je bil kos lesa približno iste velikosti. Skozi določene špranje na stenah je sijala sončna svetloba, skozi druge pa je silil slak, ki je očitno preraščal zadnji del lope.

»Tu živiš? In spiš?« sem nejeverno vprašal.

»Mhm. Gospod N. mi jo je napravil. Precej fino, kaj?« se je nasmehnil Tine.

»Precej,« sem z nelagodjem rekel. To ni bil prostor primeren za človeka. Nisem mogel reči, kaj se je zgodilo s Tinetom, da tega ni prepoznal. Moralo se mu je zmešati. Za trenutek sem pomolčal. »Mislim, da bo bolje, če grem pogledat, kako je s Tatjano,« sem rekel in upal, da me Tine ne bo poskusil zadržati.

»Verjetno res,« je odvrnil. »Ti kar pojdi, jaz moram tu napraviti še nekaj reči.«

»Lepo te je bilo spet videti,« sem lagal. »Pridi se poslovit; ali pa bom prišel jaz.«

»Počasi odhajam, mislim, da se ne bova videla.«

»Prav. Srečno, potem,« sem rekel med izstopanjem.

»Srečno,« sem slišal; ko sem bil zunaj, je odprtino prekril z velikim kosom lesa.

Vsa izkušnja je bila do te točke že tako prepredena z bizarnostjo, da sem komaj čakal, da opravim pregled, predpišem dekletu kakšna zdravila ali jo pošljem v bolnišnico, in grem. S to hišo in temi ljudmi je moralo biti nekaj narobe. Preplavljal me je isti strah kot v otroštvu. Govoril sem si, da bi tako čudna naključja pretresla vsakogar, in z razumom vsaj malo utišal na smrt preplašenega otroka v sebi. Stopil sem skozi lesena vrata v veliko sobo in se pričel vzpenjati po stopnicah; zaslišal sem ihtenje. Odprl sem bela vrata in se znašel pred okroglo dnevno sobo. Na polkrožni zofi so proč od mene obrnjeni sedeli trije ljudje; starec, ženska z razmršenimi lasmi in sivolasa starka.

»Bojim se ga,« sem slišal šibek ženski glas.

»Nikar, ljubica,« je rekel starec.

»Ponoči me opazuje,« je rekla.

»Zdaj je prišel. Prestrašen je in čisto majhen,« je rekel raskav ženski glas.

»Nič ti ne more,« je rekel starec. »Soočili se bomo z njim in ozdravela boš.«

Rk. Aljoša Šorgo, 13. 3. 2012