Stolp

Meno je sedel v kotu ovalne sobe na velikem mehkem fotelju. V rokah je držal knjigo in jo v soju petrolejke nad sabo prebiral ter občasno je vzel beležnico iz kavne mizice in vanjo kaj zabeležil. Vse okrog njega so bile velike knjižne police in vse knjige so bile videti popolnoma isto, pa mu to ni bila težava, ker je dovolj dobro vedel, kje naj najde tisto, kar išče. Topel dim iz pipe, ki se je kadila položena na mizico, je polnil toplo osvetljen prostor z vonjem po vaniliji. Ob še eni zabeležki se je za kratek čas zasmehljal in nogo premaknil malo navzgor. »Oh, Meno, to bi lahko uporabil s kakšno spremembo.« Včasih si je rad kaj rekel na glas. Pogledal je spet navzdol, ko se je soba za trenutek stemnila, ker je luč na hodniku pričela zakrivati postava.

S plavajočimi koraki se mu je začela približevati. Za trenutek jo je pogledal. Imela je dolgo modro-rožnato obleko, ki se je nadaljevala vse do nog in se malo pod pasom začela gubati. Njene roke so bile prekrite z rokavicami, da se je dalo videti samo drobne izdrtine zaobljenih sklepov. Bledo kožo njenega obraza so obkrožali valoviti svetli lasje in na sredi je bilo dvoje modrih oči in rdeče ustnice. Nad čelom je imela drobno svetlečo se srebrno tiaro. Smehljala se je. Spet je začel gledati navzdol, ampak naenkrat ni več mogel brati ali razmišljati o možnih zabeležkah. Prijela je knjigo in jo položila na mizico. Sedla mu je v naročje in ga z roko pogladila po licu.

»Pojdi proč,« ji je ostro rekel.

Nasmejala se je njegovemu poskusu. »Daj no, saj veš, da bi me rad imel tu.«

»Ne. Pusti me samega, nočem te v tej sobi.«

»Ne bodi tak, moj dragi Meno,« mu je zašepetala v uho. »Rada te imam.« Poljubila ga je na lice in ga prijela za roko.

»Jaz tebe nimam. Pusti me pri miru.« Začel je vstajati in umaknila se mu je.

»Kam greš?« je vprašala.

»Proč od tebe,« je razburjeno odgovoril.

»Sledila ti bom,« je rahlo navihano in rahlo kljubovalno rekla.

Pospešil je korak in stopil na hodnik. Na sredini okroglega prostora so bile stopnice, ki so spiralno vodile navzgor in navzdol.

Šel je eno nadstropje nižje. Okrog njega so bila štiri vrata v sobe. V eni od njih bo nekoč živela ona, samo malo je še treba počakati. Trdoživa je in preveč svojeglava. Vzdihnil je in odprl očitno najstarejša vrata. Vstopil je v prostor z enim oknom in posteljo. Na njej je sedela črnolasa mladenka.

»Oh, Meno, pozdravljen,« se je nasmehnila.

»Tudi ti,« je odgovoril.

»Dolgo te že nisem videla. Sklepam, da si si našel novo princeso?«

»Pravilno sklepaš,« je rekel.

»Zakaj si potem tu? Pričakovala bi, da boš pri njej.«

Vzdihnil je. »Noče ostati v svoji sobi. Ves čas me zasleduje.«

Zasmejala se je. »Saj sem te jaz včasih tudi.«

»Vem, težko se te je bilo odkrižati. Zato sem tu. Tvojo pomoč potrebujem.«

»Zakaj se ne bi potem raje dobila kakšno nadstropje višje?«

»Ne razumeš,« je odgovoril. »Ves čas mi sledi in je dobra z mano.«

Presedla se je na mestu. »To nima smisla. Jaz sem te takrat sovražila.«

»Vem. Zato je njo toliko težje odgnati. Pomagaj mi, prosim.«

»Misliš, da lahko pomagam?«

»Če boš storila, kar bi rad.«

Vstala je s postelje in stopila k njemu. Zastrmela se mu je v oči in stisnila ustnice. »Ti prekleti bedak, misliš, da si središče vesolja?«

»Ne, ne, ne razumeš, nisem mislil tega,« se je poskušal opravičiti in jo prijeti za roko. Sunkovito jo je umaknila.

»Ne razumem? Kaj ni za razumeti? Samo nase misliš in hočeš, da zate postanem nekaj, kar nisem.«

»Ne, seveda ne,« je poskušal pojasniti. »Rad te imam in želim si, da bi bila srečna.«

»Ne, obseden si z mano, v tem je velika razlika, in nikdar ne bom tisto, kar hočeš.«

»Takšno te hočem, kot si.«

»Oh, nehaj že enkrat. Ne morem te videti, ti bolnik.« Po licu mu je stekla solza. Takrat je skozi vrata za njim vstopila princesa.

»Moti se,« je nežno rekla Menu. »Jaz vem, da nisi tak, in nikdar ti ne bi naredila česa podobnega.« Poljubila ga je na vrat.

Jezno jo je odrinil in odvihral skozi vrata. Po stopnicah je šel nadstropje nižje in vstopil skozi ena od vrat.

Na kupu slame je sedel močno grajen deček in odsotno gledal skozi okno. Obrnil se je, ko je slišal škripanje.

»Meno! Kaj pa ti tu?« Njegov glas je bil visok in oči so se mu zasvetile, kot bi se spet srečal s starim prijateljem.

»Če verjameš ali ne, tvojo pomoč potrebujem, Gašper.«

»No, to je nekaj novega. Nikdar me nočeš videti. Tudi če te poiščem, me odženeš nazaj sem.«

»Kaj naj rečem, nisi mi pri srcu. In nisi pomemben. Vsaj rad bi mislil tako.«

»Nisem pomemben?« je jezno rekel Gašper. »Zakaj me imaš potem sploh tu? Dobro veš, da to ni res.«

»Oprosti, seveda imaš prav,« je tiho rekel Meno. »Prosim, pomagaj mi. Morda boš prestrašil princeso.«

Deček je stopil k njemu in ga brcnil v golenico s točno tako močjo, da se je Meno rahlo zvil pri pasu. »Kaj sem ti rekel o tem? Tiho bodi, ko te kdo kaj vpraša, ali pa te bom poiskal nekje zunaj.«

»Ampak ne morem,« je vzkliknil Meno, ves rdeč v obraz.

»Koga se bolj bojiš, hm? Mene bi se moral.«

»Daj no, prosim,« je moledoval Meno in komaj zadrževal solze, ki so se mu od strahu nabirale v očeh.

»Tiho bodi,« je zasikal deček. »Vem, kje hodiš popoldne. Če komu poveš za to, te bom enkrat že našel samega.« Prijel ga je za roko in mu začel počasi zvijati zapestje. Meno je sunkovito dihal in enkrat zaihtel, vendar si ni dovolil, da bi zajokal. »Kaj je? Zajokal boš?« se je zarežal deček. Obrnil se je nazaj in zaklical: »Hej, jokal bo!« Zapestje je sunkovito zasukal in ga potem izpustil. »Zapomni si, kaj sem ti rekel, Menopavza.«

Vrata so se odprla in princesa je zgrožena pritekla k Menu in ga objela okrog pasu. »Saj to je grozno! Kako mu lahko dovoliš, da tako dela s tabo?«

»Bojim se ga,« je zadržujoč solze odgovoril Meno.

»Saj je prav tako,« je z gnusom rekel deček.

»Izgini,« je gromko rekla princesa. »Z mojim Menom ne bo nihče tako ravnal!« Deček je stopil korak nazaj. »Izgini,« je ponovila in sesedel se je na kup slame.

»Ne, ne, ne!« je zakričal Meno. »Zakaj si to storila? Ne moreš biti močnejša od njega!« Prijel jo je pod dlanmi in razklenil objem. Stekel je skozi vrata in po stopnicah.

Za trenutek je postal pred s pajčevino ovenčanimi vrati. Najprej si ni upal vstopiti, pa je pogoltnil strah in prijel za kljuko. V temi je ob bledi svetlobi sveče videl očeta in mater. Niti pogledala ga nista, samo z rahlim premikom teles sta nakazala, da se zavedata njegove prisotnosti.

»Ne vem, kako dolgo bom še vzdržala,« je resno rekla mati.

»Vem. Poglej, kaj nama dela. Nemogoč je,« je vzdihnil oče.

»Tega ne bi smela čutiti, vem, da ne, moj sin je, ampak odkar ga imava, to ni več življenje,« je rekla s tresočim glasom. Menu so se zašibila kolena.

»Uničil je vse, kar sva imela,« se je strinjal oče. »Napako sva naredila, ko sva se odločila, da ga bova imela.« V hitrem zaporedju je nekajkrat vdihnil in bilo je kakor, da bo vsak hip zajokal. Meno je v svoji levi hlačnici začutil toploto. Oče je obrnil glavo. »Glej ga!«

Mati je brez moči pripomnila: »Ne že spet.«

Oče je prišel bližje in pogledal lužo, ki se je nabirala okrog Menovih nog. »Kaj je to!« je zakričal.

Mati je vstala in videla nesrečo. »Oh, ne, ne! Zakaj nama to počneš!« je zakričala in po licih so ji začele liti solze. »Ne morem več, oh moj bog, ne morem več, Stane! S čim sva si to zaslužila?« je kričala in mahala z rokami.

Oče ga je prijel za ramena in ga tresel. »Kaj je narobe s tabo!?« Meno je samo stal tam kot kup mesa brez mišič in občasno mu je iz ust ušel kak stok. Princesa je pritekla za njim in ga obrnila na mestu. Prižela ga je k sebi.

»Vse bo še v redu, ljubi moj. Saj veš, da tega nista resno mislila.«

»Seveda sta,« je zahlipal.

»Nista,« ga je poskušala pomiriti. »Pod stresom sta bila. Rada te imata, tako kot jaz.« Obraz je pritisnil k njenemu srcu, da ga je čutil hitro biti, in zajokal. Oče je v ozadju še vedno besnel in mati se je vlekla za lase. Princesa je Mena nežno prijela za roko in ga peljala ven. »Vse bo še v redu,« je zašepetala in dvignil je glavo ter jo poljubil na ustnice.

Zavedel se je, kaj se je zgodilo, in se z gnusom umaknil. Presenečeno ga je pogledala. »Kaj? Saj vidiš, da bom ostala s tabo.«

»Nikdar!« je vzkliknil in stekel do izhoda. Ko je stopil ven, si je oddahnil in pogledal orjaški stolp za sabo in veliko planjavo z redkimi stavbami vse naokrog. Nekdo ga je prijel za ramo.

»Še vedno sem tu,« se je nasmehnila. »Kamorkoli ti bom sledila.«

Z neverjetno močjo jo je pogledal. »Ne kamorkoli.«

Obraz se ji je stemnil ob spoznanju. »Ne, Meno, samo tega ne.«

Ni ji odgovoril, marveč je s hitrimi koraki začel stopati proti bližnji slabo grajeni kolibi. Tekla je ob njem. »Meno, prosim, nisem hotela, da pride do tega,« ga je rotila.

Ustavil se je. »Pa sprejmi svoje novo bivališče in me pusti pri miru.«

»Ne morem, veš, da ne morem,« je zajokala.

»Pa nič,« je hladno odgovoril in pospešil korak.

Stal je pred drobnimi, skoraj razpadlimi vrati in bila je ob njem. Držala ga je roko. »Ne stori tega. Saj ti ni hudo z mano. Pomisli, kako lepo nama je lahko,« je govorila.

»Prav to me skrbi,« je odgovoril. Odprl je vrata v prazno sobo z breznom v središču. Stopil je do roba.

»Meno, nikar, prosim,« je začela ihteti.

»Nič drugega mi ne preostane,« je v pričakovanju brez moči dejal. Stopil je v prazno in padel. Slišal jo je zakričati.

V črnini brezna so glasovi sikali. Ti bolnik, nepomemben si, ti ničvrednež, ti slab človek, bil si napaka, nikdar ne bi smel obstajati, samo nesrečo prinašaš vsem, prav imajo, da te prezirajo, ti bedak, kaj si pa sploh pričakoval, da boš imel princeso?, ne zaslužiš si je, nihče te ne bo nikdar imel rad in prav je tako, obsojen si na to, da blodiš po stolpu do konca življenja, rad bi kaj doprinesel, pa veš, da si poosebljena nemoč, nič ti ne bo uspelo, raje se vdaj zdaj in nehaj s to muko, na koncu bo tako ali tako vseeno, nikdar ne bo boljše, samo obstal boš v tem breznu in životaril kot neka žival, si tega res želiš?, saj veš, da je to to, ti nesrečnik, včasih si mislil, da si nekaj posebnega, morda si, v nezmožnosti in nesreči, in veš, kaj je najbolj žalostno od vsega? Tu si srečnejši kot tam zunaj s princeso.

Rk. Aljoša Šorgo, 3. 4. 2012