8 August 2011

Lana

Bila sem na simpoziju o pomembnosti zdrave hrane. Po ukazu delodajalca so me poslali, da prisostvujem in potem na seminarju za zaposlene poročam o povedanem. Verjetno se jim ni zdelo vredno poslati koga pomembnejšega, ker tudi sama tema nima pretirane relevance za naše podjetje, vendar so vsi, ki so kaj veljali, nekoga poslali, torej jim ni preostalo drugega, kot da najdejo nekoga, ki izkazuje interes za tak tip življenja in tisto osebo zadolžijo za vse, kar pritiče obisku simpozija take magnitude.

5 August 2011

Frfotanje

Pri svoji najemodajalki bivam že nekaj let. Ne vem natanko koliko in če sem popolnoma iskren, mi niti ni pretirano mar. Čas teče v velikih odsekih in karkoli daljšega od enega dneva se mi sčasoma zdi nekaj takšnega kot eno leto. To ni pomembno. Ne živim in čas ne teče. To mi ugaja in če le ne bi moja najemodajalka spremenila svojega stališča do stanovalcev, bi z lahkoto preživel vse svoje življenje v sladkem neobstoju. Ampak stvari se spreminjajo in zadnji na svetu sem, ki bi lahko oporekal temu dejstvu.

The Kindest Person in the World


I was walking down the promenade, the wind gently caressing my face like an eager lover and I couldn’t imagine anything going wrong this evening. Andrew was waiting home for me and I’d just gotten a new haircut. I was anxious for him to see it. There’s not much going for me and I never did understand why he’d decided to settle for a girl like me. But one doesn’t look a gift horse in the mouth and besides, even though he’d never specifically told me what he saw in me that he liked I somehow suspected he’d had enough of this alleged intelligentsia and the constant intellectual bickering with his previous artsy and scholarly wives. I was content to live on the sidelines of history and that seemed to be enough for him. It was getting dark and the ancient stones under my feet were hard enough to emit a loud crack every time I put one of my feet on the ground.

Fragment Epa o Edanašu


            »Ljubljena moja, le kaj so storili!« je vzkliknil v boli.
»Vi, ki ste vzeli mi vse na tem svetu, kaj daje mi smisel,
vi, ki ste temnega uma in črnih dejanj tako vešči,
vi, ki vas gnala je sila nizkoče, da bil bi ne boljši,
dasi sem pravil o redu obstoja, o svetlih bogovih,
bližal vam znanje o poljih, rastlinah, vam dajal življenja,
smrt vam razkril kot selitev v novo telo brez spominov,
dajal napotke, da duša človeška naposled počiva,
ko je spolnila nalogo božansko, in reši se življa;
vi, ki vas moja je ljuba imela za svoje otroke,
vzgajala vas v najboljše med vsemi rodovi človeštva,
vas nevošljivost pognala je proč od dobrote in sreče,
trpkost ste dali mi v meri, ki nikdo je skusiti noče.«
Potlej pa z glasom napolnjenim s srdom priklical je kletev,
tresel je tla z božansko močjo, ki je nihče ni slutil,
strah je ustavil življenje v Iši, da vsakdo je slišal:
»Rod ves človeški, ki vedno se znova odloča za žalost,
kličem nad vse, ki živijo, ki bodo živeli, prekletstvo!
Um naj vam gnije kot truplo v zemlji, ki črvi ga žrejo,
misli naj črne kazijo vam život in jemljejo srečo,
smrt naj bo mila odraslim, a ótrok spoznava naj radost,
vsakdo naj čuti zavist do mladine, prav kakor do mene,
rod nadaljuje, kjer duša odveže se z mojim trpljenjem,
cikel ponavlja, kdor ogniti hoče se temu, kaj mora!
Toliko naj bo rodov kot vas vseh je v mestu v temi,
potlej se vrnem in rešim vas kuge, ki zdaj jo zadajam.«
Tla je razkolnil in stopil v zemljo po tihem v ihtenju;
V Iši so vsi zajokali, a Edanaš ni se več vrnil.




Rk. Aljoša Šorgo, 30. 7. 2011

Gologlava cipa

Večina Janovih pol-prijateljev se je zbrala na praznovanju njegovega rojstnega dne. Sedeli so za podolgovato leseno mizo na starinsko okrašeni verandi, ki je bila s treh strani zaprta, zadnjo steno pa je navidezno zapolnjevala vinska trta. Vsi že rahlo pod vplivom alkohola so nepozorno poslušali starega pevca, ki je med zadnjo pesmijo predstavljal svojo skupino in poskušal dostojanstveno zaključiti svoj dolgočasen nastop, katerega je ves čas motil nepovezan pogovor vseh zanimivosti-željnih gostov. Jan je komaj čakal, da bo tega dela večera konec in bo lahko končno preživel nekaj časa ob pogovoru z redkimi ljudmi, katerih prisotnosti si je dejansko želel. Pevec se je priklonil in bolj pijani med gosti so pričeli navdušeno ploskati; Jan je z rahlim nelagodjem nekajkrat tlesknil dlani drugo ob drugo v upanju, da ne bo videti preveč nezadovoljno in videti je bilo, da mu je uspelo. Zdelo se mu je, da je edini, ki je nastop res poslušal; vsi ostali so bili vmes preveč zaposleni z alkoholom in glasnim veseljačenjem. To ga je jezilo.

F32.1

Prijatelj je vstal s fotelja, si poravnal suknjič in z zanosom rekel: »Vesta, zadnje čase se amatersko ukvarjam z možgansko kirurgijo.«
»Res?« sem skeptično vprašal.
»Res,« je odgovoril. »Z veseljem bi vama pokazal. Lahko poskusim na kom od vaju?«

Črni čeveljčki

Kot že ničkolikokrat poprej, je tudi na tisti dan Jon ob začetku večera šel ven. Mama mu je zabičala, da se mora domov vrniti že ob petih zjutraj, vendar je njeno navodilo brez kančka slabe vesti preslišal in se potihem odločil, da se bo vrnil, ko se bo vrnil. Po drobnih ulicah kontinentalnega mesta se je potikal in iskal družbe, vendar so bile le-te tistega dne sumljivo prazne, kar ga je prisililo v ukvarjanje s samim seboj. Bil je še zgodnji večer, ko je prišel do trgovine s čolni, ki je bila začuda še odprta.