Prijatelj je vstal s fotelja, si poravnal suknjič in z zanosom rekel: »Vesta, zadnje čase se amatersko ukvarjam z možgansko kirurgijo.«
»Res?« sem skeptično vprašal.
»Res,« je odgovoril. »Z veseljem bi vama pokazal. Lahko poskusim na kom od vaju?«
Vprašanje me je presenetilo. Prvič sem slišal za to in nisem pričakoval, da bo prijatelj že ob prvi omembi kakšnega zanimanja pripravljen na njegovo razkazovanje. Vsekakor sem dvomil, da je reči kos. Moje presenečenje je prekinil tisti neznanec: »Seveda, zakaj pa ne?«
Tistega poznega popoldneva sem se ravno vračal iz službe in v bližnji okolici svojega doma sem srečal svojega prijatelja, edino osebo, ki me je še tolerirala, ko je z nekom, ki mi je deloval precej znano, pa ga nisem imel kam umestiti, hodil po ulici. Ravno sem razmišljal o tem, da bi bilo primerno preživeti večer v družbi in bolj pomotoma kot ne sem naletel nanju; povabil sem ju na obisk.
V tišini smo se z dvigalom peljali v najvišje nadstropje. Neznanec je dajal vtis, da me pozna, zato sem tudi sam privzel isto pozo in ga nisem povprašal po imenu. Odklenil sem vrata svojega stanovanja in zaslepilo me je sonce, ki je pravkar pričelo zahajati. Za trenutek sem se ustavil, potem pa sem obema čakajočima pomignil, naj mi sledita. Pospremil sem ju v dnevno sobo in ju pozval, naj sedeta na dva izmed treh foteljev, edino pohištvo, ki sem ga poleg majhne mizice v tistem prostoru imel.
Neznancu sem ponudil mrzlo kavo in z nasmeškom je prikimal. Stopil sem v kuhinjo in natočil dve skodelici, eno zame in eno za neznanca, prijatelju pa sem v kozarec zlil nekaj viskija in dodal dve kocki ledu. Njega nisem rabil vprašati, česa si želi; v vseh pogledih je bil predvidljiv.
Prinesel sem jima želeno in pladenj položil na mizico med fotelji. Želel sem biti dober gostitelj, pa nisem vedel, kako naj ju zabavam. Obsedeli smo v tišini in edini, ki mu v tej situaciji ni bilo zares neprijetno, je bil prijatelj. Izmenično je opazoval mene in tistega znanega neznanca ter se navihano smehljal.
Šele čez nekaj minut, ko je postalo popolnoma jasno, da ne bo nihče načel pogovora, je prijatelj omenil svojo novo veščino. Neznančevo privoljenje me je sicer presenetilo, vendar sem bil v tistem trenutku predvsem razočaran. Prijatelj si je bil z gostom bližje kot jaz. Moja desna noga je pričela rahlo trzati.
Prijatelj nad odzivom neznanca očitno ni bil presenečen in je iz notranjega žepa svojega suknjiča izvlekel skalpel. »Odlično!« je vzkliknil in pričel z robcem brisati rezilo.
»To verjetno ni pametna ideja,« sem pripomnil. »Kaj pa sterilizacija?«
»Ne skrbi za malenkosti,« me je skušal pomiriti prijatelj. Rahlo na trnih in s še vedno trzajočo nogo sem pogledal neznanca, ki se je zasmejal in pomignil prijatelju, naj prične. Njuno zavestno privoljenje me je sicer še vedno vznemirjalo, pa sem ga raje sprejel. Zanju je šlo in ne bi ju mogel prepričati v nasprotno – čemu bi se torej ukvarjal še s tem?
Po opisih možganskih operacij sem od prijatelja pričakoval, da bo najprej odstranil tanko plast kože in las z vrha glave in potem odprl lobanjo. Motil sem se. Silovito je pričel zabadati skalpel v sence sedečega. Prizor me je vznemiril in zdelo se mi je, da bo šlo nekaj hudo narobe. Skoraj v šoku sem pogledal neznanca s krvavo rdečimi zabuhlimi očmi in z okrvavljenim licem, ta pa se je nasmehnil in nežno rekel: »Ne skrbi, vse je v redu. Nobene bolečine in nikakršnih stranskih učinkov ne čutim.« Ob teh besedah mi je odleglo. Tudi prijatelj je na tej točki pričel operirati mnogo bolj pazljivo in brez silovitosti, ki je dominirala pričetek njegove vaje.
Pojasnil mi je, da je bila začetna sila potrebna, da se je prebil do zanimivih delov, kjer bo lahko dodobra raziskal možgane in da mu je žal, da me je prestrašil. Zagotovil mi je, da me bo prihodnjič, ko bo poskušal kaj podobnega, vnaprej obvestil o sosledju dogodkov in v tistem trenutku me je postalo sram, da sem tako po nepotrebnem obračal pozornost nase. Molče sem potem poslušal prijatelja, ki je komentiral svojo dejavnost.
Čez čas si je sedeči, ki je imel še vedno odprto lobanjo, zaželel kozarca vode in kot gostitelj sem mu ustregel. Ravno sem se obrnil proti vratom, proč od okna, skozi katerega se je videla silhueta srebrnega mesta, ko me je zaslepil močan blisk svetlobe. Zamižal sem in instinktivno padel na tla. Ko sem se spet zavedel samega sebe, sem se obrnil proti oknu in poskušal ugotoviti, kaj se je zgodilo. Nebo je bilo oranžno, morda od sonca, morda od bliska, in videl sem velik oblak dima, ki se je približeval. Kose razpadlih stavb je vrtinčil veter, ki je rušil vse pred seboj in se z neverjetno hitrostjo približeval mojemu oknu. Stavbe so padale kot domine in daleč za njimi sem videl nekaj, kar bi naj bilo podobno gobi, pa me je v tistem trenutku bolj spominjalo na žareč obris hrbtenice in možganov.
Moral sem biti daleč od mesta eksplozije, saj je udarni val povzročil samo vetrič, ki ga je naša stavba, kot vse ostale v neposredni okolici, preživela. Bega iz stanovanja in stanja svojih gostov se ne spomnim; šele ko sem ves zadihan pritekel na ulico, sem spet pričel beležiti spomine. Vse je bilo polno prestrašenih in jokajočih ljudi in slišal sem alarme, ki so jih opozarjali, naj se umaknejo iz mesta. Nekaj javnih uslužbencev jih je neuspešno usmerjalo in jih skušalo pomiriti, da je prišlo le do nesreče in da je najhujše mimo. Sledil sem množici, ki je brezglavo bežala do podzemne železnice v upanju, da bo lahko z vlakom čim prej zapustila mesto.
Odcepil sem se od skupine ljudi, ki se je tiščala skozi ozke vhode in po samo nekaj metrih hoje sem prispel do umetnega vodotoka, ki se je nadaljeval v kanalizacijo in ki se je na neki točki verjetno izlival v reko. Brez pomisleka sem se vrgel v umazano vodo in sledil toku. Vedno šibkejša svetloba mi je omogočala, da sem videl še nekaj ljudi, ki so plavali ob meni in si zatiskali nosove. V temi, ki je sledila, smo se kmalu porazgubili.
Bila je noč, ko sem prišel do reke. Odplaval sem do najbližje hiše; luči so bile ugasnjene, zato sem se previdno splazil iz vode in se v temi slekel; potem sem šel na njihovo dvorišče. Z vrvi za sušenje perila po nekem naključju niso umaknili oblačil, zato sem izmaknil tisto, kar sem potreboval, se pokesal za svoje dejanje in se strateško umaknil.
Pot sem nadaljeval po bližnji cesti. Občasno je mimo mene zapeljal kak tovornjak in v daljavi sem videl luči konvojev, ki so se pomikali proti mestu. Spomnili so me na to, da sem utrujen in da ne bi rad nadaljeval peš. Sedel sem ob cesto in iztegnil palec v upanju, da me bo kdo pobral.
Izgubil sem občutek za čas in mislim, da nisem premišljeval o ničemer. Šele luč tovornjaka s humanitarno pomočjo me je prebudila iz transa. Voznik se je stegnil skozi okno in me vprašal, kam grem. »Kam greste vi?« sem vprašal nazaj in odgovoril je, da v nek kraj, katerega ime sem tiste noči slišal edinkrat v življenju. Pokimal sem in vstopil v tovornjak.
Med tiho vožnjo sem opazoval cesto in razmišljal o spanju, ko me je voznik prekinil: »Iz mesta se vračam. Prava tragedija, kaj?«
»Mhm,« sem odgovoril .
»Me prav zanima, kaj je bil dejanski vzrok,« je nadaljeval.
»Mhm,« sem spet rekel in rahlo priprl oči. Potem je voznik ves čas govoril, jaz pa sem ga z zaprtimi očmi ignoriral. Nisem se bil zmožen osredotočati na dražljaje iz sveta in v meditativnem polsnu sem razmišljal o dejstvu, da sem. Ure in ure vožnje kasneje, ko se je že izčrpal pripovedovati o vsem, kar se mu je zdelo vsaj malo zanimivo, sem uspel zaspati.
Zbudilo me je poznopopoldansko sonce na obrazu. Voznik je ustavil v neki vasi. Ko je videl, da sem buden, je rekel, da gre tukaj na kosilo. Zazrl sem se skozi okno in dejal, da bi rad izstopil. Za trenutek sem ga moral presenetiti, potem pa je prikimal in me vprašal, če bi rad šel na kavo. Zahvalil sem se mu in povabilo zavrnil. Izstopil sem.
Stal sem sredi ceste, ki je potekala sredi vasi na vrhu hriba in jo delila na dve polovici. Večja od njiju je stala na vrhu pečine nad plažo. Tik ob meni je bil bar, kamor me je želel voznik povabiti na kavo, ob njem pa nenavadna kombinacija trgovine z oblačili in hotela. Vstopil sem in si plačal sobo za en mesec.
Sčasoma sem se na življenje v vasi zelo privadil. Lastnica hotela je kmalu privolila, da sobo najamem za nedoločen čas. Stara je bila okoli petindvajset let in že takrat mi je bila precej všeč. Mesto so popolnoma obnovili v manj kot pol leta, vendar se nisem in se ne bom nikdar vrnil. Moje bivše stanovanje tako ali tako ni bilo prizadeto.
Lastnici skorajda od prihoda pomagam v trgovini v pritličju in ob večerih popivam v baru, vsakič, ko si zaželim več raznolike družbe, pa grem do obale in posedam v baru pod palmami z mnogo premalo strankami in pijem viski z ljudmi, ki mi nimajo česa dati. Včasih najemodajalki pripovedujem o svojem življenju pred tistim sončnim zahodom. Skozi leta sva se drug na drugega precej navezala. Pozorno me posluša in me potem pokara, da ostajam z njo. Pravi, da sem ji povedal dovolj o sebi, da ve, da bi mi bilo bolje, če bi se vrnil. Na začetku je menila, da si ne upam vrniti v mesto, ker me tako straši spomin na nesrečo. Sčasoma je spoznala, da temu ni tako.
Pogosto strmim v strop. »Kaj je tam tako zanimivega?« me sprašujejo ljudje. Pojasnim jim, da nič. Sivobel je. »Zakaj potem strmiš vanj?« nadaljujejo. »Ne vzpodbuja moje domišljije. Manjša verjetnost je, da bom razmišljal«, pravim. Čas doživljam retrospektivno. Če se ni nič zgodilo, deluje preteklost krajša. Manj živim. Tako je lažje.
»Zakaj ne želiš razmišljati?« silijo vame. »Ni mi mar,« odgovorim. »Moralo bi ti biti, veš,« pravijo. »Pa mi ni. Pojdite proč in me pustite biti.« Tega nikdar ne storijo. Pa vendar – »biti« je premočna beseda za mojo izkušnjo; le ko strmim v strop, mi ni mar.
Nekoč me je najemodajalka vprašala, če me tu drži ona. Nisem ji lagal. Rekel sem, da ne. Pojasnil sem ji, da se ne bi nikdar mogel vrniti v življenje, ki sem ga imel prej; tudi če bi mi navidez uspelo, sem se toliko spremenil, da bi bilo drugače. Priznal sem, da o preteklosti govorim preveč nostalgično, četudi se ne spomnim več, če sem bil srečen ali ne. Rad si predstavljam, da sem bil, vendar to ne pomeni dovolj. Razočarano je vzdihnila in od takrat pri njej živim zastonj.
Pred kratkim sem prvič sanjal o tistem večeru. S prijateljem sva bila v mojem bivšem stanovanju. Prosil sem ga, da mi odpre lobanjo. Z veseljem je izvlekel skalpel in mi pričel brskati po možganih. »Prijetno, kaj?« sem slišal glas neznanca in vzhičeno sem mu pritrdil; malo zatem sem se zbudil.
Že pred leti bi se lahko vrnil in glede na to, da se nikdar nisem in me ni nihče prišel iskat, lahko samo sklepam, da so name pozabili. Nekoč bi me to žalostilo. Zdaj mi je vseeno, le občasno se vprašam, kaj se je zgodilo z edinima prijateljema, ki sem ju imel.
No comments:
Post a Comment