Lana

Bila sem na simpoziju o pomembnosti zdrave hrane. Po ukazu delodajalca so me poslali, da prisostvujem in potem na seminarju za zaposlene poročam o povedanem. Verjetno se jim ni zdelo vredno poslati koga pomembnejšega, ker tudi sama tema nima pretirane relevance za naše podjetje, vendar so vsi, ki so kaj veljali, nekoga poslali, torej jim ni preostalo drugega, kot da najdejo nekoga, ki izkazuje interes za tak tip življenja in tisto osebo zadolžijo za vse, kar pritiče obisku simpozija take magnitude.

Sedela sem na oblazinjeni gobasti strukturi, obrnjena proč od odra. Organizatorji so poskrbeli, da je bila akustika dovolj dobra in smo vsi slišali, za kaj gre. Tako je predavatelj govoril o velikem pomenu žitaric, ki ga imajo te za naše življenje, jaz pa sem obračala glavo po prostoru in opazovala veliko število vseh prisotnih, ki so počeli isto. Bil je drug dan seminarja in doslej nam niso povedali še čisto nič novega. Predpostavila sem, da so bili prisotni samo entuziasti, torej je bil simpozij dejansko samo izgovor za to, da lahko svoje misli predstavimo drugim v naši vsakodnevni okolici. Na tem ni nič napačnega, vendar se mi zdi, da bi bilo bolje, ko bi nam samo zapovedali predavanje in nas ne bi silili v to štiridnevno poslušanje že znanega.

Med glasnimi parolami predavatelja sem zaslišala rahel šepet. Razen tega je bilo vse tiho, zato sem ugibala, da se na sosednji gobi nekdo samo pogovarja s kom drugim. Potem sem spet slišala šepet. »Verjamem vate.« Bil je zelo blizu. Nekdo se je moral pogovarjati. »Verjamem vate,« je spet rekel nežen glas. Gotovo ni bilo namenjeno meni. Nikogar tukaj nisem poznala. Kljub temu mi je bilo ob teh besedah nelagodno. Zdelo se mi je, da me nagovarjajo in glas je bil tako poln topline in naivne zaverovanosti.

Na ramenu sem začutila rahel trepljaj in spet sem slišala glas. »Verjamem vate.« Kdo bi mi rekel kaj takega? Gotovo je šlo za napako. V velikem nelagodju sem obrnila glavo in del telesa in videla deklico, ki je z globokimi modrimi očmi strmela vame. Imela je kratke svetlo rjave lase in okrog njih bel trak in smehljala se mi je. »Mislim, da si me z nekom zamenjala,« sem ji rekla in se nasmehnila. Bilo mi je nelagodno, da jo moram razočarati, vendar druge možnosti ni bilo.

»Nisem,« je odgovorila in se za trenutek ustavila. Potem je tiho dodala moje ime: »Marjana.« Stresla sem se. Od kod je to dekle vedelo zame? Stara je morala biti okrog deset let in nisem se mogla spomniti, da poznam koga v tej starosti. »Od kod me poznaš?« sem vprašala. Bila je to edina stvar, ki sem jo lahko rekla. Zahihitala se je kot vse deklice njene starosti in potem hitro pristavila: »Ni pomembno.« Potem se je dalje hihitala.

»Če me poznaš ti, bi bilo lepo, če bi tudi jaz tebe,« sem se ji nasmehnila. Prikimala je. »Jaz sem Lana.« Ničesar ni dodala in spet je strmela vame. Z rokami sem se podprla in se primaknila nekaj centimetrov bližje. »Kaj lahko storim zate, Lana?« Zagugala se je in se tiho nasmejala.

»Tole kartico imam zate,« je rekla in mi izročila majhen košček papirja. »Samo podpiši se na tisti bel trak.« Vzel sem papirček, ki mi ga je molila. 'Boj zase' je pisalo z lepo izdelanimi črkami na eni strani, na drugi pa je bil kup drobnega tiska in eno mesto, kjer naj bi bil moj podpis. Očitno je bila oglaševalka. Zdelo se mi je zavrženo, da bi kdorkoli izrabil otroka v ta namen, zato sem hitro odkimala. »Zakaj hočeš, da to podpišem?« Pogledala je globoko v moje oči. »Si ne želiš izboljšati življenja?« Ustavila sem se. Seveda si želim. Kdo bi lahko temu nasprotoval? Vendar so izkoristili to ubogo deklico in bilo je toliko drobnega tiska. Nisem bila pripravljena, da se podpišem na nekaj, kar mi je skrivnost, četudi me je k temu nekaj gnalo. Pričela sem brati, kaj na kartici piše. Pred tem bi ji morala verjetno nekaj odgovoriti, pa me je spravila v nekakšno nenaravno stanje, kjer sem želela čim več vsrkati vase.

»Ne, ne, ne!« je vzkliknila Lana in mi izpulila kartico iz rok. »Podpiši ali ne, tvoja odločitev je.« Jezno sem jo pogledala. »Kako naj podpišem, če ne vem, za kaj gre?« Kako gnusno, da so jo prepričali v tak način delovanja. Lana je zmajala z glavo: »Potem si tega ne želiš.« Vstala je in pričela teči proč. Hotel sem jo ustaviti ali ji slediti, vendar se je izgubila med množico, ki je ob koncu predavanja že stala. Če bi ji le lahko razložila, da moram vedeti, za kaj gre in čemu dajem svoje ime, bi bilo bolje in bi se verjetno podpisala, vendar sem vedela, da me ne bi poslušala. Ubogi otrok.

Pretekla sta dva dneva in simpozij se je končeval. Pred zadnjim predavanjem, tokrat o paradižniku, sem se namenila iti v trgovino, da si kupim nekaj sendvičev in pijače za na pot. Imela sem eno uro časa in trgovina je bila v mestu, ki je bilo oddaljeno približno petnajst minut hoda. V glavo so mi po poti odmevale Lanine besede, da verjame vame. Nekaj posebnega je bilo na njej. Dva dni je nisem videla, vendar je nisem mogla spraviti iz glave. Celo v spanju se mi je zdelo, da me opazuje in kritično presoja vsak moj korak. Verjamem vate verjamem vate verjamem vate verjamem vate verjamem ...

Malo pred trgovino, na začetku mesta, so bila lesena igrala. Dečki so kričali in se dvigali po vrveh in se spuščali po toboganih in deklice so bile princese na velikem lesenem gradu, čakajoč hrabre prince, ki so se bojevali z zmaji. Lana je bila med njimi. Sedela je nad lestvijo iz vrvi, strmela predse in čakala.

Nisem se mogla premagati. Šla sem do igral in splezala na obzidje. Lana me je zagledala in na široko odprla oči ter se mi nasmehnila. »Pozdravljena,« sem rekla. Ni mi odgovorila. »Ravno grem v trgovino, prideš z mano?« Prikimala je in pričela urno plezati po lestvi navzdol. Sledila sem ji in potem sva obe stali na nežni mivki pod lesenim gradom. »Greva?« je vprašala in pritrdila sem ji. Prijela me je za roko.

Hodili sva po kamniti poti, na eni strani je bil potok in na drugi vrsta dreves. »Živiš v mestu?« sem jo vprašala. »Blizu,« je odgovorila. Želela sem se zadržati, vendar je bilo to pretežko. Morala sem vedeti. »Zakaj si bila zadnjič na predavanju?« Nekaj sekund je molčala, potem pa je odgovorila: »Ne vem, zdelo se mi je, da bi lahko prišla na obisk.« Ničesar nisem rekla. V tišini sva hodili dalje med drevjem in vodo, dokler nisva prišli do trgovine. Vstopili sva. Imeli so dve blagajni in pet vrst polic in iz vseh strani je bila stavba obkrožena z okni. »Ti kupim kakšne sladkarije?« sem jo vprašala. Odkimala je in žalobno pogledala v tla.

Stali sva pri polici s pijačami in ne vem, kaj se mi je zgodilo. »Zamoti tisto prodajalko, ki hodi med policami,« sem ukazala in Lana je z žarom v očeh prikimala in stekla proč. Vzela sem žepni nožiček, ki ga vedno nosim s seboj in prerezala celo vrsto plastenk, da je pričelo iz njih curljati po vsej dolžini trgovine. Potem sem se umaknila v naslednjo vrsto in pogledala, če Lana še vedno počne, kar sem ji naročila. Ni bilo videti, da bosta s pogovorom kmalu končali, zato sem vzela iz žepa škatlico cigaret, iz nje izvlekla vžigalnik in prižgala plastično embalažo kave. Na začetku je plamen samo rahlo pozobal rob, potem pa sem ga z večkratnimi prižiganji razširila na celo embalažo in naposled opazovala, kako se je od tam pričel širiti tudi na ostale. Dim se je dvigal in slej kot prej bi se sprožil alarm. »Lana!« sem zakričala in sredi pogovora se je obrnila in stekla proti meni. »Prereži cev,« sem ji rekla, ji dala nožiček in pokazala na cev na steni, verjetno namenjeno gašenju. Ničesar ni rekla, samo stekla je tja in storila, kar sem ji ukazala, medtem ko sem jaz v sosednji vrsti prižigala brikete za žar. Ogenj se je pričel širiti in prodajalka ob blagajni je glasno kriknila. To je bil znak za odhod. Stekla sem do Lane, jo prijela pod roko in s svojim telesom razbila eno od oken. Stekli sva ven.

»Hvala ti,« mi je zašepetala, ko sva bili nekaj ulic proč, poslušajoč sirene avtomobilov, ki so se trudili pogasiti ogenj. Sesedla sem se na tla in poskušala doumeti, kaj se mi je pravkar zgodilo. Obraz sem si podpirala z dlanmi in jokala, obenem pa sem čutila roko, ki me nežno treplja po temenu.

Ni minilo dolgo, da sem dvignila glavo. Ničesar ni bilo razen sivih blokov, vonja po dimu in tulečih siren. Vstala sem in pričela hoditi nazaj proti simpoziju.

Rk. Aljoša Šorgo, 3. 8. 2011