Kot že ničkolikokrat poprej, je tudi na tisti dan Jon ob začetku večera šel ven. Mama mu je zabičala, da se mora domov vrniti že ob petih zjutraj, vendar je njeno navodilo brez kančka slabe vesti preslišal in se potihem odločil, da se bo vrnil, ko se bo vrnil. Po drobnih ulicah kontinentalnega mesta se je potikal in iskal družbe, vendar so bile le-te tistega dne sumljivo prazne, kar ga je prisililo v ukvarjanje s samim seboj. Bil je še zgodnji večer, ko je prišel do trgovine s čolni, ki je bila začuda še odprta. Prodajalca v njej ni bilo, zato je Jon vstopil brez trkanja in se po sobi razgledoval. Na lastno nesrečo je opazil, da je tudi čolnov približno toliko kot prodajalcev in se zato nameril ven. Na poti do vrat je videl nagačeno sabljarico, edino organsko bitje, ki ga je do tega trenutka v večeru videl. Stopil je skozi vrata in še enkrat pogledal proti napisu nad njimi. V svetlo zeleni in modri je metal svetlobo na vse temne kotičke v ulici. Jona sta barvi pritegnili, kar je povzročilo nekajminutno strmenje, ki se je končalo z ugotovitvijo, da barvi niti nista tako zanimivi in da bi bilo bolje, ko bi Jon srečal kakšnega znanca. Zato se je ponovno odpravil na svoje romanje po mestu. Po raznih temnih in svetlih ulicah je hodil, dokler ni prišel do samega konca mesta in v predzadnji hiši nastanjene trgovinice, za katero je nekajkrat že slišal, da je zbirališče zanimivih ljudi. Ko je trgovinico nekoč sam obiskal ni dobil tega občutka, vendar se je zdaj prepričal, da morda temu ni tako in da je bolje, če vstopi. Odprl je vrata in stopil v slabo osvetljeno temno rjavo sobico. K dvema blagajnama sta vodili dve vrsti ljudi, kjer sta jih pričakovala dva blagajničarja, od katerih je enega Jon prepoznal kot lastnika trgovine. Posebne želje po kupovanju Jon ni imel, vendar je v velikem številu ljudi videl upanje, da vstopi celo kakšen njegov znanec. Postavil se je torej ob majhno polico in v roke vzel slikanico, ki jo je bil listal že, ko je bil tukaj nazadnje. Spomnil se je vseh zgodb, ki so se v njej pojavile, čeprav se mu je zdelo, da so bile prejšnjič drugače razporejene in manj groteskne. Nihče namreč ne bi pričakoval, da prijaznega racmana na koncu pripovedi polijejo s katranom in razstavijo v posmeh vsem ostalim živalim na farmi. Čeprav je torej zgodbe poznal, je vedel, da zadnjič niso bile takšne, kar je v njem prebujalo zanimiv občutek nezaupanja do trgovine. Previdno se je ozrl okrog in opazil, da ob njem stoji znanec, ki Jonu čez ramo gleda v slikanico. Jon ga je vprašal, če je bila zgodba že od nekdaj takšna, znanec pa je odgovoril, da zgodba ni bila nikdar drugačna in da je kakršnakoli sprememba le v Jonovem dojemanju zgodbe. Jon se je uprl in trdil, da je bila zgodba prejšnjič gotovo drugačna in da v to niti malo ne dvomi, čeravno se mu zdi čudno in zanimivo, da se zgodbe spomni tudi takšne kot je. Znanec ga je odpravil z besedami, da je to dokaz, da je zgodba enaka in se je spremenilo samo Jonovo razumevanje. V prepričanju se je znanec spet zazrl v slikanico in s tem utišal Jona, ki je želel svoje mišljenje spet ponoviti v upanju, da bi znanca prepričal. Brez izbire je tudi Jon pogled spet uprl v slikanico in obrnil stran.
Ravno, ko je družno gledanje slik Jona začenjalo dolgočasiti, je k njemu pristopil lastnik trgovine. Jon se je ozrl k blagajni in presenečen opazil, da so vsi ljudje izginili, čeprav je od zadnjega pogleda pregledal le nekaj strani slikanice in se je imel za precej hitrega ogledovalca. Lastnika je vprašal, zakaj je pristopil, ta pa je odgovoril, da rabi Jonovo pomoč v stanovanju nad trgovino. Jon ni našel nobenega razloga, da bi pomoč odklonil, pa tudi lastnik je izgledal kot dober človek, zato je brez premišljanju stopil za njim. Ta je odklenil vrata in Jonu pomignil naj vstopi. Jon je brez postanka nadaljeval pot v stanovanje in se ustavil šele pred lastnikovo posteljo. Stanovanje se mu je zdelo sumljivo znano, v njem se je počutil zelo domače, zato je brez vprašanja sedel na posteljo in glavo naslonil na steno.
Zbudil se je čez nekaj ur. Zunaj je bila tema, vendar je v stanovanju gorela luč, ki pa je uvidevno razsvetljevala sobo le toliko, da se je v njej dalo orientirati in ni motila spanca. Jon se je dvignil in želel vstati iz postelje, vendar se mu je zdelo, da mu to nekaj preprečuje. Zbral je svoje moči in se potrudil ostati vsaj pokončen, da je lahko videl, kaj se okoli njega dogaja. V fotelju sredi sobe je lahko videl lastnika, ki je sedel in nepremično strmel v steno. Jona je postalo neizmerno strah, da ne bo nikdar odšel. Ozrl se je na uro in videl, da je šele nekaj čez tri, več kot dovolj, da se domov vrne pravočasno, kar ga je navdajalo z upanjem, da vse le ni tako črno, kot je videti. Spet je poskusil vstati, vendar ga je skrivnostna sila še vedno držala na mestu. Seveda ne fizično, sila mu je le psihično onemogočala, da se premakne, vendar je bila blokada dovolj močna, da ni mogel zbežati. Pogledal je spet lastnika, ki mu je tokrat vrnil pogled. Jon je vprašal, zakaj je tukaj in kdaj bo lahko odšel. Lastnik mu je odgovoril, da to ne bo tako lahko in da bo tukaj ostal, dokler bo ostal. Jon se je uprl in rekel, da mora biti do petih doma, a ga je lastnik preslišal in zamomljal, da je tako, kot je. Jon se je brez moči zgrudil na posteljo, čakajoč neke vrste odrešitve.
Čez nekaj časa, Jon ni vedel natanko kdaj, je zaslišal, da so se vrata odprla. Spet je zbral moči in se dvignil; česa več ni niti poskušal, saj je nevidno blokado še vedno čutil. Pogledal je k vratom in videl, da je prišla Ona s prijateljico. Razveselil se je, saj je že dolgo ni videl. Lepo jo je pozdravil, Ona pa mu je le pomignila z glavo in sedla za kuhinjsko mizo. V sobi je zavladala tišina. Jona je postalo strah, da ne bo nikdar ubežal. Vprašal je, kdaj lahko gre domov, vendar mu nihče ni odgovoril. Stresel je z glavo in zaprl oči. Za trenutek mu je vse postalo jasno. Videl je v lastnikovo glavo, videl je lastnikove sprevržene misli in načrte. Videl je, kaj je ena izmed možnosti, da se z Jonom zgodi. Jona je postalo strah, vendar je strah premagal in glasno vprašal, če ga želijo ubiti. Lastnik je rekel, da tega še ne ve in da bi bilo kakršnokoli ugibanje prezgodnje. Jon naj za odgovor počaka še nekaj časa, ko bo trenutek napočil, mu bo namreč vse popolnoma jasno. Jon je utihnil in pogledal Njo, ki je ob mizi sedela in gledala v svojo prijateljico. Pogled je obrnil na uro. Bilo je šest minut do pete. Jon je glasno rekel, da bo moral počasi oditi, saj je mami obljubil, da se bo do pete ure vrnil. Lastnik je rekel, da to ve, vendar Jonu ne more dovoliti, da odide. Ona ga je pogledala in se mu z očmi nasmehnila. Njen obraz je bil še vedno brezizrazen.
Jon je pomislil, da so vse skupaj sanje. Pravzaprav je bil v to prepričan. Vedel je, da je to, kar se mu dogaja, nemogoče. Pomislil je, da bo sanj konec, ko se bo zavedel, da gre za sanje. Razmišljal je o tem kolikor je mogel, vendar je neprijetna resničnost ostajala na mestu. Skoraj bi ga bilo postalo strah, saj je slutil, da ne bo nikdar zbežal, vendar se je premagal in o zadevi trezno razmislil. Pogledal je okoli in opazil, da je lastnik odšel in da sta v sobi ostali samo še Ona in njena prijateljica. Pojasnil jima je, da je zdaj to njegova edina priložnost za beg in da bi bil greh, ko bi je ne poskusil izkoristiti. V sebi je imel sicer še vedno pomisleke, vendar je spregledal svojo slutnjo o večni ujetosti in vstal iz postelje. Obe dekleti sta ga pogledali in se mu z očmi nasmehnili, malce zato, ker sta mu želeli uspeha, malce pa tudi iz sočutja do njegove uboge izgubljene duše, kar ga je rahlo pretreslo in razjezilo. Spet ju je pogledal in stekel skozi vrata.
Pritekel je skozi vrata in se pognal v tek. Pogledal je nazaj in videl lastnika, rdečega v obraz, kako teče za njim. Tekel je mimo drobnih primorskih hiš, tekel je ob obali in mimo pomola, tekel je vzdolž pristanišča. Majhen delček njegove zavesti ga je prepričeval, da tega ni še nikdar videl in da je tukaj prvič, vendar je ta delček tlačil večji del zavesti, ki je trdil, da je vse popolnoma poznano in je važno predvsem to, da Jon teče. Med svojo notranjo bitko se je Jon oziral nazaj in opazil, da sta zasledovalca sedaj dva. En od njiju, ne lastnik, je bil hitrejši in je Jona začel dohitevati. Ta se je zato pognal še v hitrejši tek in zavil v mali ulični labirint, v katerem ni bil še nikdar, a ga je popolnoma poznal. Na drugi strani je pritekel ven in zadovoljen opazil, da zasledovalca ni več. Tekel je dalje po podeželski potki in opazoval hribe in sadovnjake, ki so bili povsod okoli njega. Na levi je videl nadstrešek, ki ga je poznal iz mestnega parka, na desni pa veliko pot, ki je vzdolž sadovnjaka vodila v globino. Pognal se je po njej in se znašel pod velikim drevesom, ki je stalo sredi poševnega travnika. Po jabolkih, ki so ležala na tleh je tekel dalje, ko je na levi opazil, da sta izza prepada prišli dve osebi, lastnik in drugi zasledovalec. Za Jonom se je približeval znanec. Pred Jonom so stali ljudje, ki jih je ob začetku večera videl v vrsti. Znašel se je v središču kroga. Obrnil se je na desno in videl Njo s prijateljico. Stekel je tja in se vrgel na tla. Spomnil se je, da jo ljubi. Padel je k njenim nogam in jih začel objemati. Poljubljati je začel njene drobne črne čeveljčke in vmes glasno jokal. Stegoval se je po Njej, vendar gor ni upal pogledati. Kričal je in s solzami močil tla. Okoli nog jo je krčevito stiskal.
»Prosim, pomagaj mi! Reši me! Ne pusti me kar tako tukaj! Nikar, ne bodi takšna do mene! Prosim, pomagaj mi, prosim…«
V joku jo je objemal okoli nog in poljubljal njene črne čeveljčke.
No comments:
Post a Comment