Vlak

Nič nimam proti vožnji z vlakom. Večino časa mi je v resnici zelo pri srcu. Všeč mi je, kako lahko udobno sedim in zrem skozi okno v premikajočo se pokrajino. Tisti drobni tresljaji in nihanje ob zavojih mi nežno dajejo vedeti, da sem jaz tisti, ki se v resnici premika in z veliko hitrostjo prehaja iz enega kraja v drugega. Tih vrvež pogovora med ostalimi potniki me spominja, da v svoji izkušnji nisem nikdar osamljen. Ko vlak komaj opazno začne upočasnjevati pred prihodi na postaje in se naposled ustavi, imam priložnost videti množice, ki se zgrinjajo s perona in nanj, kjer vsak obraz nosi svojo zgodbo, ki ga je pripeljala na del iste poti kot mene. Vožnja z vlakom je zame še eno ogledalo, v katerem opazujem odsev empatije. 

Ni vse pri vožnji z vlakom prijetno. Prepogosto se zgodi, da mora vlak na istem mestu čakati dolge minute, preden se lahko spet premakne dalje, kar vedno tako grobo ustavi tisti naraven ritem prehajanja. Včasih je potnikov preveč in sem si primoran svojo majhno ložo dveh ali štirih sedežev deliti z drugimi; najbolj neprijetno je, ko nekdo sedi tik ob meni. Takrat se težko sprostim in se prepustim pogledu skozi okno, ker preveč razmišljam o tem, kaj si bodo o meni mislili drugi. Če se še pogovarjajo, so preblizu, da bi lahko poslušal šum govora v ozadju in moram poslušati delce posameznega pogovora, četudi si tega ne želim. Vsaka postaja, ob vsej svoji lepoti, je žal tudi priložnost, da bo kateri od novih potnikov sedel ob mene. Še najhuje je, če se kdo začne pogovarjati z mano. Vlaki so zame priložnost za meditativne trenutke, ne za socialne interakcije.

Pa vendar, skorajda brez izjeme lahko zanemarim vse neprijetne aspekte, se prilagodim, in vožnjo sprejmem kot drago izkušnjo, ki je ne bi menjal. 

Le malo od tega velja za moje petkove vožnje z vlakom. Ves teden delam v glavnem mestu, ob vikendih pa se vračam domov. Odhod z doma v nedeljo zvečer mi ni nikdar neprijeten; vožnje potekajo mirno in vlak je takrat precej prazen. Vožnje domov ob petkih popoldne, po drugi strani, so tisti del tedna, ki mi je najbolj neprijeten. Nič takega ni, kar bi me takrat samo po sebi navdajalo z nejevoljo. Vsaka vožnja v petek ima določene lastnosti, ki mi niso blizu, vendar bi se na te sčasoma že prilagodil. Huje je, da vsaki vožnji posebej uspe, da je naporna na svoj edinstven način. 

Tudi tokrat sem se v petek vkrcal na vlak dvajset minut čez četrto uro popoldne. Sedel sem na enega od štirih sedežev, kjer sta si dva po dva stala naproti. Na začetku sem bil sam, vendar sem vedel, da tako ne bo dolgo; ob petkih se domov vračajo študentje, zato je bil vlak vedno skoraj povsem poln. Ni trajalo dolgo, pa sta naproti meni sedli dve dekleti, skoraj gotovo študentki. Pretvarjal sem se, da ju ne opazim in gledal skozi okno. 

Pogled mi je bil dobro znan. Videl sem vse tire, ki so me ločili od druge polovice mesta, kjer je stalo nekaj precej nizkih sivih blokov. Kot vedno so mojo pozornost najbolj pritegnili stari vlaki, ki so bili parkirani na vmesnih tirih. Jasno je bilo, da jih večina ne bo nikdar več vozila; najbolj všeč so mi bili vagoni tistih garnitur, ki sem se jih spomnil še iz otroštva -   povsem kovinski in pobarvani z belo z rdečimi črtami, kjer so se skozi barve že videle velike zaplate rje. Večina jih je bila delno porisana in popisana z grafiti. Vse od teh vagonov sem že dobro poznal; opazoval sem jih vsak teden. Odkar sem postal nanje pozoren, se niso premaknili. Včasih sem za trenutek posanjaril, da bi lahko kdaj prišel in splezal na enega od teh vagonov in se po njem sprehodil, samo da bi videl, kako so videti od znotraj. To sem si sicer želel najbolj napraviti s tisto skupinico treh zelenih vagonov, ki je najbolj izstopala. Nekoč so morali pripadati nekemu luksuznemu vlaku, ker barva še vedno ni zbledela, po oknih pa se je videlo, da so bili vagoni razdeljeni v kupeje. Nikdar nisem dobro razumel, zakaj so jih umaknili iz prometa. Vsaj navzven so izgledali bolje kot nekateri od vlakov, s katerimi sem se redno vozil.

Naš vlak se je začel premikati. Malo po malo so se začeli stari vagoni umikati iz mojega pogleda, dokler jih ni nadomestilo ruševje, ki je preraščalo tire, in ki se je polagoma združevalo v grmovito rastlinje, ki je raslo ob tirih in jih ločevalo od poseljenega dela mesta. Zlagoma je bilo za grmičevjem videti manj blokov in nato manj hiš, dokler ni bilo vse do obzorja videti le zelenih žitnih polj. 

»Kaj pa ti študiraš?« se je z očmi k meni obrnilo eno od deklet.

Za trenutek me je zmedlo, da me je nekdo ogovoril, potem pa sem se hitro zbral in dal odgovor: »Nič več. Lani sem končal arhitekturo.«

»Res? Kaj pa potem počneš na študentskem vlaku?« je nadaljevala.

»Delam, ampak se čez vikende vračam domov.«

»Kot pravi študent!« se je nasmejala. »Mimogrede, jaz sem Katja,« je še rekla in iztegnila roko.

»Jaz pa Nina,« je dodala njena prijateljica in storila isto.

Obema sem dal roko. »Jaz sem Gregor.«
Za nekaj trenutkov smo obsedeli v neprijetni tišini, zato sem bolj iz občutka obveze kot interesa vprašal: »In kaj študirata vidve?«
»Jaz angleščino,« je rekla Katja.
»Jaz pa psihologijo,« je rekla Nina.
»Predvidevam, da se tudi vidve vračata domov čez vikend?« sem vprašal.
»Takšno je študentsko življenje,« je rekla Katja.
Nisem vedel, kaj naj ju še vprašam, sicer pa je pogovor z njeno prazno izjavo naletel na naravno mrtvo točko. Nasmehnil sem se, skomignil z rameni v smislu »ah, tako je to« in svoj pogled počasi obrnil spet proti oknu. Računal sem, da jima bo to dalo vedeti, da nisem preveč zainteresiran za nadaljno interakcijo in videti je bilo, da sta me razumeli, ko sta se spogledali in se vnovič brezizrazno zastrmeli v tla vagona. 

Mimo nas so drvela do obzorja segajoča zelena žitna polja, ki jih je občasno okrasilo kakšno drevo, tu in tam je ob tirih raslo grmičevje, in vsakih nekaj minut sem lahko sredi polj videl kakšno osamljeno hišo. Zatopil sem se v monotono pokrajino. 

»Kaj pa zdaj!« sem zaslišal glas. Obrnil sem pogled in videl tri mladeniče, ki so smeje se prišli iz drugega vagona. Poskušal sem jih ignorirati in se osredotočiti na pogled skozi okno.
»Vesel dan klofut!« je vzkliknil en od mladeničev in zaslišal sem glasen plosk, ki so mu sledili še trije. Nisem si mogel pomagati, zato sem pogledal proti izvoru zvoka. Trije mladeniči so stali med štirimi zasedenimi sedišči in se krohotali. Tistih, ki so sedeli, nisem videl, vendar sem lahko sklepal, kaj se je zgodilo.
»Kaj je narobe s tabo?« sem slišal reči nekoga.
»Nisi slišal?« je odgovoril en od treh mladeničev. »Danes je univerza sprejela odlok, da mora vsak dobiti klofuto, sicer nas bodo izpisali.« S svojima tovarišema se je zahihital.
»Oh. Razumem,« je odgovoril isti glas kot prej. Potem je nekdo s tistih štirih sedežev vstal, za trenutek postal, pogledal po vagonu in sunkovito visoko dvignil roko ter klofutnil mladeniča, ki je doslej govoril. »Tako, pa sem še tebi prihranil izpis,« je hladno rekel.
Za trenutek je v vagonu vse potihnilo. Potem so se vsi trije mladeniči začeli smejati. »Naš človek!« je vzkliknil najglasnejši od njih. S prsti so pokazali na tistega, ki je vrnil udarec, se še dalje smejali, in stopili stran, do naslednje skupine štirih sedežev.

»Vljudno pozdravljeni,« je rekel najglasnejši od mladeničev naslednji skupini štirih. »V skladu z odlokom univerze vas obveščamo, da ste primorani prejeti klofuto v izogib izpisu z univerze.«
Nekdo od sedečih je vstal in v smehu spregovoril. »Seveda vas razumem, spoštovani gospodje. Prosim, merite na moje levo lice.« Mladenič je stoječemu dal klofuto.
Stoječi je nadaljeval: »Najlepša hvala. Dovolite, da vam vrnem uslugo.« Glavnemu mladeniču je primazal klofuto. »Veseli me, da je bila najina interakcija tako produktivna.« Trije mladeniči so se spet pričeli hihitati. 

Dekleti, ki sta sedeli naproti meni, sta glasno zavzdihnili in zavili z očmi. Iz njunega vzdiha sem lahko razbral, da to ni bilo prvič, da sta bili soočeni z mladeniči. Ti so sicer nadaljevali z nadlegovanjem potnikov vlaka, bolj ali manj na enak način. Poskušal sem se čimbolj oddaljiti od situacije, zato sem se še z večjo vnemo poskušal zastrmeti v mimoidoča polja. 

Iz transa so me zbudile besede ene od dveh deklet, ki sta sedeli ob meni.
»Enej, sem ti že rekla, da naju pusti pri miru.«
»Ah, daj, Katja, kje je vajin smisel za humor?« je rekel mladenič, ki je s svojima tovarišema zdaj stal ob naših štirih sedežih.
»Najin smisel za humor je daleč stran od vsega, kar je tebi smešno. Pojdi proč.«
»Vidite, fantje, tako je to,« je rekel mladenič, očitno imena Enej, in z umetno uradnim tonom nadaljeval, »anamneza: premalo penisa; diagnoza: frigidnost.« Vsi so se zahihitali. Dekleti sta zavili z očmi.
»No, vsaj tukaj imamo še enega študenta,« je nadaljeval Enej in pogledal vame.
Katja je vzkliknila: »On sploh ni študent, ti bedak!«
Ni mi dal klofute.
»Gremo raje h komu bolj zanimivemu,« je tovarišema pomignil Enej in vzdihnil. Vsi trije so odšli k sosednjim štirim sedežem in nadaljevali s svojo predstavo. 

»Hvala,« sem rekel dekletoma.
»Ni za kaj,« Katja. »Ti trije so pač bedaki.«
»Res je,« je pritegnila Nina. »Ne morem verjeti, da ti je bil Enej včasih všeč.«
Katja je zardela; jasno je bilo, da ji ni všeč, da sem izvedel to informacijo. »Vsi smo bili nekoč premladi,« je hitro dodala.
Prikimal sem in pogled obrnil spet k oknu. Nisem imel želje ali potrebe, da bi izvedel več.

Prišli smo do dela proge, ki mi je bil vedno najljubši. Peljali smo se skozi rečno dolino, ki so jo z obeh strani obdajali hribi. Bili so poraščeni z gostim gozdom. Tu je bilo vedno najlepše pomladi, kot zdaj. Med temno zelenimi iglavci so se zgodaj pomladi začeli zeleniti listavci, ki so v nežnih svetlo zelenih zaplatah razbijali enobarvnost pokrajine. Pozno pomladi so drevesa cvetela in med različnimi odtenki zelene se je jasno videlo posamezne bele krošnje, v katerih razporeditvi sem poskušal iskati pareidolične vzorce. To sem počel tudi tokrat in tistih petnajst minut vožnje skozi dolino mi je hitro minilo. 

Prispeli smo do postaje, kjer je bilo potrebno prestopiti na drug vlak. Prestopanje mi je bilo vedno odveč. Vedno sem se bal, da bom postajo zamudil in se bom nevede odpeljal v napačno smer. Enkrat se mi je to zgodilo. Na vlaku sem zaspal in ko sem se zbudil, se je večina potnikov ravno izkrcala, vrata pa so se zaprla, preden sem uspel vstati in priti do njih. V napačno smer sem se peljal eno postajo, kjer sem izstopil in počakal na naslednji vlak v pravo smer, da sem se z njim peljal eno postajo nazaj. Vsa dogodivščina mi je pot podaljšala za kakšno uro, kar je bil najbolj moteč element moje napake. Postaja, kjer sem čakal vlak nazaj, mi je bila povsem neznana in lepo je bilo videti neko povsem novo okolje. Škoda je bila, da sem bil preveč na trnih in si tako nisem upal preveč opazovati okolice v strahu, da bom postal toliko zatopljen, da bom zamudil tudi drugi vlak. Od takrat sem vedno načrtoval, da se bom nekoč z vlakom namenoma peljal v napačno smer, da bi se odrešil strahu in lahko užival v vožnji po novi poti. 

Na postaji smo čakali manj kot pet minut, kar je bilo dobro. Včasih je vlak zamujal, postaja sama pa ni bila nič posebnega; ker je bila pokrita, je bilo razen sivih zidov zgradbe in stare ograje moč videti le malo zanimivega, še manj pa na pogled prijetnega. Betonske sive zgradbe so mi same po sebi sicer všeč, vendar le takrat, ko jih lahko vidim umeščene v okolje. 

Na drugem vlaku nas je bilo precej manj kot na prvem. Sam sem lahko zasedel svojo skupino štirih sedežev. Kje sta vstopili dekleti, nisem videl. Ob izstopu s prejšnjega vlaka smo se ločili; ne namenoma, le zaneslo nas je vsakega v svojo smer. Vlak je ob reki pot nadaljeval med vedno bolj nižajočim se hribovjem, na katerem so drevje zlagoma nadomeščali vinogradi. Videti je bilo, da bo vsaj ta del druge etape poti potekal bolj mirno kot prvi, zato sem si mnogo bolj miren dovolil osredotočiti na pogled skozi okno. Zvoke ostalih potnikov sem povsem zanemaril.

Naenkrat mi je glavo močno zaneslo v steklo in vročina mi je oblila levo polovico obraza. Zdrznil sem se in sunkovito planil pokonci, kot bi me kdo sredi noči prebudil. Ob meni sta stala dva fanta, ki ju nisem poznal. Zaprepaden sem strmel vanju, onadva pa sta se po trenutku tišine začela glasno smejati.

»Srečen dan klofut!« je vzkliknil rdečelasi.

»Ja, ni za kaj!« je pritegnil črnolasi.

V zmedenosti in nejeveri mi je glava omahnila proti tlom. Vse mišice v telesu so se mi napele in prevel me je občutek popolnega sovraštva. Počasi sem dvignil glavo, oči so se mi široko razprle, in obema sem namenil pogled belo žarečega srda. Takoj sta utihnila in ramena so jima uplahnila.

»Daj, greva raje od tu,« je tiho rekel črnolasi.

»Ja, prav imaš,« je rekel drugi. Počasi sta naredila korak nazaj. Jaz sem jima še vedno strmel v obraza. Previdno sta stopila še nekaj korakov nazaj, dokler se en od njiju s hrbtom ni zaletel v stol za sabo. Potem sta se v eno obrnila in vsa pokrčena s hitrimi koraki šla iz mojega vagona.

Globoko sem vzdihnil. Oba bedaka sta mi povsem uničila vožnjo. Vedel sem, da si do konca ne bom več upal gledati skozi okno, ne da bi z enim očesom spremljal dogajanje v vagonu, da bi videl, če se mi bosta spet približala. V najslabšem primeru sta mi vcepila trajen strah, da se bo to kdaj ponovilo, in si nikdar več ne bom upal uživati v vožnji na svoj način. Z nogami trdno oprt ob tla sem še nekaj minut nohte stiskal v dlani in se na trenutke od čistega besa stresel.

Zazvenela je sirena, ki je oznanjala, da smo se z vlakom približali zadnjemu delu proge pred končno postajo. Ta del vožnje mi je bil od nekdaj najmanj ljub. S strani prvega vagona, tik ob kabini strojevodje, sta se iz vlaka pravokotno glede na smer vožnje iztegnila dva velika nazobčana vrteča se stožčasta svedra. Večina potnikov, vključno z mano, je odprla okna in pogledala v smer vožnje vlaka. Pred nami je bila velika zapuščena industrijska stavba, ki je stala na tračnicah. Njene razbrazdane stene so deloma že prekrivale zaplate mahu in v njeno notranjost je skozi razbita okna rasel bršljan.

Z glasnim treskom smo se zaleteli v steno in vlak je naenkrat močno upočasnil. Lokomotiva je izpred sebe izrinjala zidake in oba svedra sta se zažrla v steno na levi in desni strani vlaka in jo začela počasi mleti. Stena tik nad vlakom je začela s cvilečim zvokom trgati strop vlaka nad lokomotivo in ga lupiti.

Ko je vlak napredoval kakšnih trideset metrov, je pričel izginjati tudi strop nad mano in kot vse ostale potnike so tudi mene začeli zasipavati koščki ometa, kamenja in  kovine. Vlak se je mukoma premikal dalje in bobneči zvoki svedrov in zvijajoče se kovine so zadušili vse zvoke pogovorov ostalih potnikov. Lupljenje stropa je vedno trajalo najdlje. Ko je še zadnji del vlaka prešel prvo steno zgradbe in stropa nismo imeli več, smo se spet začeli premikati hitreje, le občasno se je kak zidak za trenutek zagozdil ob raztrgano kovino na vrhu vagonov. Poleg tega smo se upočasnili le še, ko je lokomotiva zadevala ob stene v zgradbi, dokler ni prebila še zadnje. 

Od trenutka, ko smo se dotaknili prve stene, do takrat, ko je iz stavbe izšel še zadnji vagon, kjer sem sedel jaz, je minilo kakšnih pet minut. Tokrat nismo imeli sreče. Na drugi strani stavbe je deževalo in debele kaplje so začele zalivati vagone. Čeprav je vlak spet pospešil, se je voda hitro mešala s kosci ometa in kamenčki, da je do našega prihoda na končno postajo nekaj minut kasneje tla prekrivala siva brozga.

Vlak je tri minute čez pol sedmo ustavil na zadnji postaji. Nekatera od vrat vagonov so se odprla; druge je vožnja skozi zgradbo poškodovala. Potniki smo se zbrali pred tistimi vrati, ki so še delovala. Tam sem spet srečal obe dekleti od prej. Skupaj smo izstopili na peron.

»Lepo te je bilo spoznati, Gregor,« je rekla Nina, ko sta se pričeli obračati, da bi odšli.

»Prav zares,« je dodala Katja. »Se prihodnji teden spet vidimo?«

»Skoraj zagotovo,« sem vzdihnil.

Rk. Aljoša Šorgo, 9. 7. 2023