Hiša bolezni

Hiša ni bila videti nič drugače kot ostale v vasi, skozi katero smo se vozili do vikenda; bela fasada, dve nadstropji, precej ravna streha in v ozadju veliko pšenično polje, za njim pa silhueta vasi s cerkvijo. Cesta je peljala mimo in nasproti je bilo pobočje in ob vznožju steklena avtobusna postaja. Že odkar pomnim, se mi je na tisti hiši zdelo nekaj čudnega, ko sem imel osem ali devet let, pa me je začela strašiti. S staršema smo se vozili do vikenda in jaz sem gledal skozi okno na stran proč od hiše; bilo je pozno poletje in sonce je svetilo s strani polja. Na avtobusni postaji sta sedeli dve ženski. Prva je bila verjetno stara okoli petdeset let, z gubastim obrazom in ruto preko glave. Desno roko je imela položeno preko ramen druge, ki se je nagibala naprej. Morala je biti njena hči. Samo po oblačilih se ji je videlo, da je mlada, obraz je imela prav tako gubast kot mati. Njeni lasje so bili razmršeni kot kup suhe trave in do ličnic so ji segali temni modri podočnjaki. Strmela je v našo smer. Jaz sem sedel zadaj, z nosom skoraj naslonjen na šipo, in ko smo se peljali mimo, sta se najina pogleda staknila. Samo s kotičkom očesa sem si upal opaziti, da nam je z glavo sledila, kakor dolgo je bilo mogoče. Od takrat naprej me je v bližini hiše vedno zaobjel hud strah in pogosto sem se na sedežu sklonil, da me ne bi videla. Smilila se mi je in me plašila istočasno. Tako bolno je delovala, da sem zaradi tega hišo takrat poimenoval hiša bolezni.

Trojica

Vnaprej bi bil moral vedeti, da vožnja ne bo potekala po mojih pričakovanjih. Predstavljal sem si, da bom s težo v prsih sunkovito vdihoval in poskušal zadržati solze, ki me bodo žgale v očeh, in da bom pritisnjen ob njo užival še zadnje trenutke najinega sobivanja. Mislil sem, da bom poln mešanice radosti in grenkobe in da me bo od nasprotujočih si čustev pričelo stiskati v sencah, dokler se ne bo vsa moja pozornost preusmerila na grlo, ki bo poplesovalo gor in dol po vratu in mi dajalo vedeti, da nočem, da se vožnja kadarkoli konča. Motil sem se. Že ko sva sedla, bi to moral razumeti. V avtomobilu smo bili poleg voznika še štirje. Ona, mehanični človek, bedak in jaz. Upal sem, da bova sama.

The Bareheaded Harlot (a translation of Gologlava cipa)

Most of Jan's half-friends had gathered for his birthday party. They sat at an oblong wooden table on an archaically decorated porch closed on three sides with the final wall being seemingly covered by a vine. Everyone, now already slightly under the influence of alcohol, was inattentively listening to the old singer who was introducing his backing group during the last song and trying to end with dignity his tedious performance, which had been constantly disrupted by unconnected tidbits of conversation of all the excitement-yearning guests. Jan could hardly wait for this part of the evening to end, for then he would finally be able to spend some time conversing with the few people whose presence he sincerely desired. The singer took a bow and the drunker of the guests started to applaud enthusiastically; Jan awkwardly joined his palms several times, hoping he wouldn't appear too unsatisfied, and it seemed he'd succeeded. He felt he was the only one who'd actually paid any attention to the performance; everyone else was too busy drinking and making a clamour. He was annoyed by it.

Lana

Bila sem na simpoziju o pomembnosti zdrave hrane. Po ukazu delodajalca so me poslali, da prisostvujem in potem na seminarju za zaposlene poročam o povedanem. Verjetno se jim ni zdelo vredno poslati koga pomembnejšega, ker tudi sama tema nima pretirane relevance za naše podjetje, vendar so vsi, ki so kaj veljali, nekoga poslali, torej jim ni preostalo drugega, kot da najdejo nekoga, ki izkazuje interes za tak tip življenja in tisto osebo zadolžijo za vse, kar pritiče obisku simpozija take magnitude.

Frfotanje

Pri svoji najemodajalki bivam že nekaj let. Ne vem natanko koliko in če sem popolnoma iskren, mi niti ni pretirano mar. Čas teče v velikih odsekih in karkoli daljšega od enega dneva se mi sčasoma zdi nekaj takšnega kot eno leto. To ni pomembno. Ne živim in čas ne teče. To mi ugaja in če le ne bi moja najemodajalka spremenila svojega stališča do stanovalcev, bi z lahkoto preživel vse svoje življenje v sladkem neobstoju. Ampak stvari se spreminjajo in zadnji na svetu sem, ki bi lahko oporekal temu dejstvu.

The Kindest Person in the World

I was walking down the promenade, the wind gently caressing my face like an eager lover and I couldn’t imagine anything going wrong this evening. Andrew was waiting home for me and I’d just gotten a new haircut. I was anxious for him to see it. There’s not much going for me and I never did understand why he’d decided to settle for a girl like me. But one doesn’t look a gift horse in the mouth and besides, even though he’d never specifically told me what he saw in me that he liked I somehow suspected he’d had enough of this alleged intelligentsia and the constant intellectual bickering with his previous artsy and scholarly wives. I was content to live on the sidelines of history and that seemed to be enough for him. It was getting dark and the ancient stones under my feet were hard enough to emit a loud crack every time I put one of my feet on the ground.

Fragment Epa o Edanašu

            »Ljubljena moja, le kaj so storili!« je vzkliknil v boli.
»Vi, ki ste vzeli mi vse na tem svetu, kaj daje mi smisel,
vi, ki ste temnega uma in črnih dejanj tako vešči,
vi, ki vas gnala je sila nizkoče, da bil bi ne boljši,
dasi sem pravil o redu obstoja, o svetlih bogovih,
bližal vam znanje o poljih, rastlinah, vam dajal življenja,
smrt vam razkril kot selitev v novo telo brez spominov,
dajal napotke, da duša človeška naposled počiva,
ko je spolnila nalogo božansko, in reši se življa;
vi, ki vas moja je ljuba imela za svoje otroke,
vzgajala vas v najboljše med vsemi rodovi človeštva,
vas nevošljivost pognala je proč od dobrote in sreče,
trpkost ste dali mi v meri, ki nikdo je skusiti noče.«
Potlej pa z glasom napolnjenim s srdom priklical je kletev,
tresel je tla z božansko močjo, ki je nihče ni slutil,
strah je ustavil življenje v Iši, da vsakdo je slišal:
»Rod ves človeški, ki vedno se znova odloča za žalost,
kličem nad vse, ki živijo, ki bodo živeli, prekletstvo!
Um naj vam gnije kot truplo v zemlji, ki črvi ga žrejo,
misli naj črne kazijo vam život in jemljejo srečo,
smrt naj bo mila odraslim, a ótrok spoznava naj radost,
vsakdo naj čuti zavist do mladine, prav kakor do mene,
rod nadaljuje, kjer duša odveže se z mojim trpljenjem,
cikel ponavlja, kdor ogniti hoče se temu, kaj mora!
Toliko naj bo rodov kot vas vseh je v mestu v temi,
potlej se vrnem in rešim vas kuge, ki zdaj jo zadajam.«
Tla je razkolnil in stopil v zemljo po tihem v ihtenju;
V Iši so vsi zajokali, a Edanaš ni se več vrnil.




Rk. Aljoša Šorgo, 30. 7. 2011