Fragment Epa o Edanašu

            »Ljubljena moja, le kaj so storili!« je vzkliknil v boli.
»Vi, ki ste vzeli mi vse na tem svetu, kaj daje mi smisel,
vi, ki ste temnega uma in črnih dejanj tako vešči,
vi, ki vas gnala je sila nizkoče, da bil bi ne boljši,
dasi sem pravil o redu obstoja, o svetlih bogovih,
bližal vam znanje o poljih, rastlinah, vam dajal življenja,
smrt vam razkril kot selitev v novo telo brez spominov,
dajal napotke, da duša človeška naposled počiva,
ko je spolnila nalogo božansko, in reši se življa;
vi, ki vas moja je ljuba imela za svoje otroke,
vzgajala vas v najboljše med vsemi rodovi človeštva,
vas nevošljivost pognala je proč od dobrote in sreče,
trpkost ste dali mi v meri, ki nikdo je skusiti noče.«
Potlej pa z glasom napolnjenim s srdom priklical je kletev,
tresel je tla z božansko močjo, ki je nihče ni slutil,
strah je ustavil življenje v Iši, da vsakdo je slišal:
»Rod ves človeški, ki vedno se znova odloča za žalost,
kličem nad vse, ki živijo, ki bodo živeli, prekletstvo!
Um naj vam gnije kot truplo v zemlji, ki črvi ga žrejo,
misli naj črne kazijo vam život in jemljejo srečo,
smrt naj bo mila odraslim, a ótrok spoznava naj radost,
vsakdo naj čuti zavist do mladine, prav kakor do mene,
rod nadaljuje, kjer duša odveže se z mojim trpljenjem,
cikel ponavlja, kdor ogniti hoče se temu, kaj mora!
Toliko naj bo rodov kot vas vseh je v mestu v temi,
potlej se vrnem in rešim vas kuge, ki zdaj jo zadajam.«
Tla je razkolnil in stopil v zemljo po tihem v ihtenju;
V Iši so vsi zajokali, a Edanaš ni se več vrnil.




Rk. Aljoša Šorgo, 30. 7. 2011